Trikotnik

Janko Lorenci

26. 6. 2015  |  Mladina 26  |  Kolumna

Prihajajo pričakovane posledice odločbe ustavnega sodišča v zadevi Patria. Janša je zagnal ofenzivo, s katero hoče dokazati, da je žrtev političnega sodnega procesa in da je oblast nelegitimna. Gre za eno mnogih že videnih kampanj prepričevanja in strahovanja, ki puščajo za sabo zmedo in nekaj strahu. Mož s svojo hujskaško in pretepaško, pobalinsko, a nevarno SDS ostaja destabilizator družbe, in dokler ne bo zginil s prizorišča, bo demokracija v tej državi ogrožena, politična scena pa spačena. Vendar se zdi, da se v kolikor toliko normalnih razmerah na politični vrh ne more več prikopati, predvsem zato, ker ima omejeno volilno podporo, pa tudi zato, ker je še naprej v različnih sodnih postopkih, ki ga bodo še bolj razgalili. Čakamo na primer, kdaj bo tožilec vložil tožbo za odvzem nepojasnjenega premoženja, ki ga je pri Janši ugotovila finančna preiskava.

Voditelj naše skrajne desnice intimno sovraži (redno) sodstvo; prvo si mu je drznilo odvzeti privilegiran status, ki mu ga tako ali drugače priznavajo politika, mediji in celo ustavno sodišče. To je nedavno dobilo klofuto iz Avstrije, kjer je vrhovno sodišče potrdilo Janševo korupcijsko vpletenost v Patrio. Tako lahko še laže rečemo, da je ustavno sodišče zaveznik najhujšega nasprotnika demokracije v Sloveniji. Tem bolj, ker je s puhlo kritiko predsednika vrhovnega sodišča degradiralo redno sodstvo v kritičnem času, ko mu po eni strani streže po življenju SDS, preostala politika pa ga brani medlo in v osnovi hoče, da bi sodstvo ostalo odvisno od nje. Za slovensko demokracijo je ključno, da komaj prebujeno (redno) sodstvo v času, ko izvršna in zakonodajna veja oblasti ploveta brez kompasa, trdo brani svojo neodvisnost in s tem znosno ravnotežje ustavnih temeljev države.

Tudi Janševo pismo državnemu vrhu je posredna posledica odločitve ustavnega sodišča, sicer pa del tradicionalnega Janševega ustvarjanja napetosti, zmede in nestabilnosti. V razmerju med SMC in SDS si nedvomno zasluži podporo prva, saj spada v demokratični, SDS pa v nedemokratični del etablirane politike. Toda samo zavračanje predlaganega sestanka z JJ je premalo in nelagodje ostaja. Kajti demokratični strankarski blok, notranje sicer dokaj različen, priznava SDS kot normalen del politike, namesto da bi jo – podobno kot avstrijski socialdemokrati in konservativci svobodnjake – politično osamil in prekinil z njo vse stike.

Če nekateri mediji klečeplazijo pred Janšo iz trajnega strahu, ki ga je vcepil Sloveniji, etablirana demokratična politika to počne tudi iz preračunljivosti: dokler je tu strašilo, imenovano JJ, jo bo lep del volivcev volil, tudi če je z njo globoko nezadovoljen. Hkrati demokratični blok (SMC, SD, Desus, ZaAB, NSi) in SDS povezujejo neoliberalizem, ponižnost do tujine in skupni grehi iz preteklosti (zgrešena protikrizna terapija, projekti a la Teš itd.). Gre za prepleteni politični struji, ki težko shajata druga brez druge. SDS bi že zdavnaj usahnila, če bi jo etablirani demokrati izobčili, vodili bolj humano socialnoekonomsko politiko in manj stregli tujini. Toda vse zadnje nove stranke so v bistvu variante ene in iste družine, ki izhaja iz opešane LDS in se postopoma neoliberalizira. Zaradi te prepletenosti se Slovenija tako težko izvija iz krize, ki je predvsem kriza političnega razreda.

Prava novost na sceni je le Združena levica. Njen vznik in krepitev sta, podobno kot v Grčiji nastanek Sirize, normalna reakcija na dolgotrajno krizo in nemir v družbi. ZL je prva vsebinska – socialistična – alternativa po osamosvojitvi. Ankete kažejo, da postaja resen politični dejavnik in zato grožnja tako za SDS kot za demokratični blok. V glavnem se zdi sumljiva tudi vodilnim medijem, ki v osnovi zagovarjajo status quo. Od tod radodarnost z oznakami o skrajni levici, čeprav se ZL zavzema za parlamentarizem, demokracijo in postopno uvajanje socializma. Res pa si ZL edina zasluži oznako leve stranke, saj je »stara« levica (SD), da o SMC ne govorimo, preveč dovzetna za neoliberalne dogme.

Združena levica volivce s svojim socializmom deloma pridobiva, deloma odvrača. Če hoče še napredovati, bi morala nenehno razvijati in pojasnjevati njegove praktične in teoretične vidike. Jasno pa je tudi to: stranka se lahko povzpne na oblast le v povezavi s stranko ali dvema iz demokratičnega bloka, to pa bi njen socializem hočeš nočeš zmehčalo.

Hkrati se od ZL pričakuje, da jasno in glasno zavrne janšizem, to kombinacijo ekstremizma in zavzemanja za surovi kapitalizem, površno skrito za mnogimi maskami. To dolguje svoji zatrjevani demokratičnosti in socializmu. Izrecno nasprotovanje kakršnemukoli sodelovanju s SDS, to slovensko varianto skrajne desnice, lahko Meščevi stranki koristi tudi volilno, saj demokratični blok takega nasprotovanja ne spravi skupaj.

Za zdaj kaže, da nastaja odločilen politični trikotnik – SDS kot predstavnica surovega in nedemokratičnega kapitalizma, demokratični, a bolj ali manj neoliberalni sredinski blok in ZL kot leva alternativa statusu quo. V tem trikotniku se bo odločalo, kam bo v prihodnosti zakorakala Slovenija. Demokratični blok in ZL sta ali bi morala biti v razmerju do janšizma zaveznika, hkrati pa sta tekmeca za oblast in nasprotnika glede socialnoekonomske ureditve. Pri tem blok, ki ga trenutno vodi Cerar, zbuja vtis, da bi se raje sporazumeval z Janšo kot z ZL. S tem izdaja lastno demokratičnost, hkrati pa povečuje nevarnost, da bi se polarizacija, značilna za čedalje več družb na Zahodu – na eni strani krepitev alternativnega protestništva, na drugi desnega ekstremizma –, prevesila v korist janšistov vseh vrst.