Samira Kentrić, ilustratorka

Bili so običajna družina. Oče, mama in dve hčerki, temnolaska in leto dni mlajša svetlolaska. Oče je bil gradbinec, mama tovarniška delavka in pozneje čistilka, deklici pa sta hodili v vrtec in šolo, in ker sta bili družabni, je bila njihova hiša v Grosupljem polna otrok, ki so tako kot onidve živeli idejo bratstva in enotnosti.

Njuna družina je to idejo res živela. Deklici sta govorili slovensko, oče in mama pa sta eden z drugim in z njima govorila bosansko, saj sta bila kot ekonomska migranta prepričana, da bosta v Sloveniji ostala le kratek čas. A selitev je bila trajna. V Bosno pa so se redno vračali kot obiskovalci in deklici sta že kmalu ugotovili, v čem sta si kulturi enaki in v čem različni, in sta med njima tudi spretno preklapljali.

Potem je Jugoslavija razpadla in razplamtela se je vojna, ki je v Bosni prizadela tudi njihovo družino. Sami so jo spremljali od daleč, v drugi novi državi, v tisti, kjer so bile dovoljene sanje. Prišli so nov sistem, nova skupna država EU, nove vrednote. A ne samo dobre; mlajša od obeh sester, takrat že najstnica in pozneje odrasla ženska, je vse bolj spoznavala, da bratstvo in enotnost, ki sta bila morda res le otroška ideala, vse bolj izpodrinjata materializem in pehanje za dobičkom. Sedanjost, ki ji vlada kapital, zato vidi kot sivo. Prihodnost kot še negotovejšo.

Mlajša od obeh sester je seveda ona. In ta osebna, na trenutke presunljivo intimna zgodba je njena. V drobcih jo je začela izrisovati že kot deklica, prek vsega tistega, česar takrat ni znala ali pa ni smela povedati na glas. In to je počela res preudarno. Ker barvice niso bile nekaj samoumevnega.

Risanje jo je pripeljalo na srednjo oblikovno šolo v Ljubljani in nato še na študij vizualnih komunikacij ter magistrski študij filozofije in danes je ena naših redkih ilustratorjev, ki znajo v svojih delih zares zadeti aktualno družbeno in politično dogajanje. A možnosti za objavljanje politične ilustracije v medijih skoraj ni, in tako se je pred petimi leti raje posvetila obsežnejšemu, knjižnemu projektu, kjer je ilustracijo združila s pisano besedo. Takrat je iz nje dokončno in v celoti privrela njena osebna zgodba, o starših, sosedih, gledanju poročil, koranu, Marxovem Kapitalu, delu, bedi, ljubezni in sovraštvu, umiranju, upanju. Nič ni ostalo skrito, niti tloris njihovega prvega stanovanjca, velikega le 11 kvadratnih metrov. Hkrati pa je nanizala cel kup opomnikov, od kavne džezve do vrečke smokijev, ki pričajo, da smo podobno življenje živeli tudi drugi. Cela generacija.

Ni presenečenje, da je priznani stripar Zoran Smiljanić Balkanalije, kot je poimenovala svoj nedavno izdani grafični roman, v Mladini pospremil z navdušujočo oceno »delo: 5, oblika: 5«. A kot pretanjeno komentatorko in perfekcionistično estetko smo jo poznali tudi že prej. Nase je opozorila konec devetdesetih. No, ne le ona, bili sta dve in nista se predstavljali kot Samira Kentrić in Tina Kolenik. Bili sta Blondinka in Rdečelaska. Bili sta tandem Eclipse.

Spoprijateljili sta se med študijem, in čeprav je bila sama »vztrajna piflarka«, Tina pa »najbolj odbita oseba«, sta skupaj zažigali. Najprej s projektom za faks, kjer je bila sama fotografinja, Tina pa model. Profesor je ob pogledu na rezultat sklenil, da morata nemudoma v galerijo, in tako je njun domicil postala ljubljanska Galerija Kapelica. Premierno sta se predstavili s performansom Zajtrk na travi, nato pa so sledili drugi izredno premišljeni, estetsko dovršeni in obvezno provokativni nastopi. No, kaj bi slepomišili – punci se pač nista bali golote in seksa in z njima sta reševali vsa žgoča vprašanja, od sprave do ločevanja države in cerkve. Del javnosti ju je zato oboževal in častil kot pionirki slovenskega porno kiča, celo porno arta. Bili pa so tudi taki, ki so ju obsojali. Direktor urada za verske skupnosti Drago Čepar je zoper njiju vložil celo ovadbo, ker je njuno golo interpretacijo Matere božje s Ptujske gore razumel kot žalitev katoličanov.

Takšni pritiski ju niso ustavili, bili so jima kvečjemu dodatna spodbuda. Projekt Eclipse pa je danes kljub vsemu v mirovanju. Že tako majhen prostor za body artiste se je še dodatno zaprl, pa tudi skupnega brezdelja, v katerem so se jima rojevale najboljše ideje, je bilo zaradi službenih obveznosti vse manj. Sama se je tako vse bolj uveljavljala kot ilustratorka, katere delo smo spremljali v Sobotni prilogi Dela in Dnevnikovem Objektivu, in oblikovalka, ki se je najbolj našla v knjigah.

Balkanalije so prva knjiga, ki je ni le oblikovala, temveč se je z njo predstavila kot celovita avtorica. In najverjetneje ne bo edina, saj, spodbujena z odličnimi odzivi, že resno razmišlja o naslednjih. Morda o takšni o ljubezenskih odnosih. Ali o umetnosti. Najprej pa odhaja v italijanski Como, kjer se njenemu prvencu te dni obeta prva nagrada, Motovun International Book Award 2015.