Vrvež v moji glavi

Vsi odtenki filmskih emocij.

Kaj je vzrok največjih stresov, travm in drugih mentalnih vrvežev? Smrt bližnjega, izguba službe, ločitev – in selitev. V Vrvežu v moji glavi, Pixarjevem definitivnem – in res spektakularnem – comebacku, ki ga je režiral Pete Docter, avtor briljantnih Pixarjevih animacij Pošasti iz omare in V višave, za stres in travmo poskrbi selitev, navidez banalna družinska, tipično ameriška selitev, tokrat iz zakotne Minnesote v svetovljanski San Francisco, ki enajstletno Riley (Kaitlyn Dias) tako strese in presune, da njeno glavo preplavijo vsi odtenki psihičnega, emocionalnega vrveža.

Ni jih sicer petdeset, ampak le pet, Žalost, Strah, Jeza, Gnus in Radost, toda ko se začnejo te personificirane emocije v njeni glavi prerivati in tekmovati za prevlado, postane vsaka izmed njih osebnost zase. Vsaka hoče pač postati lokomotiva njenega življenja, režiserka njenega doživljanja sveta, ne le glavna igralka, ampak zvezdnica njene “nove” glave, njene “notranje” geografije, njenega ritualnega, pasijonskega, pixaresknega prehoda v adolescenco. Vsaka hoče Rileyjino razpetost med stvarmi, ki jih bo morala pustiti zadaj (z imaginarnim prijateljem in otroškimi fobijami vred), in stvarmi, ki prihajajo in ki jih bo morala nekoč, morda v sequelu, če ga bodo posneli, prav tako pustiti zadaj (recimo neogotsko-vampirski Somrak, ki je za sodobno adolescentko skoraj neizogiben), speljati na svoj mlin. Žalost jo tlači dol, med “pošasti v omari”, Radost jo poganja “v višave”. Vsaka hoče odločati o tem, v kaj bo zrasla Riley: v vrbo žalujko, emico, grenivko, agresivko ali veselo, poskočno, ustvarjalno, srečno, a še vedno skrivnostno dekle? Emocije res delajo, garajo, neprestano, non-stop, stalno so odprte, nenehno v pogonu, z bujno domišljijo, izobiljem trikov v rokavu ter živim smislom za kinetični kaos, manipuliranje in vizualni direndaj, hiperaktivne umetnice zapeljevanja, krizne menedžerke, nevrološke abstrakcije prihodnosti, ki se tako barvito raztegnejo, da dobijo figuro – stas, glas in obraz. Emocije so 3D sitkom. Če hočete videti, kako emocije predelajo spomin in kako ga najbolj zaznamujejo prav reči, ki se sploh še niso zgodile, in če hočete videti animacijo, ki otrok in otroške publike absolutno in v nobenem smislu ne podcenjuje, potem si poglejte Vrvež v moji glavi, unikatni metafikcijski korelat filma V glavi Johna Malkovicha, ob katerem bo tudi spremstvo otrok – starši, odrasli – imelo občutek, da je spoštovano in cenjeno, in si želelo, da bi celo Žalost doživela nekaj – magari le eksperimentalne, konceptualne – radosti in sreče.