Jon McGregor: Če nihče ne govori o izjemnih stvareh

+ + + +

Pravzaprav običajne stvari

Čeprav ima roman osrednjo pripovedovalko, punco, ki ima ob preostalem najočitnejše probleme s tem, kako pripovedovati o izjemnih stvareh svojim najbližjim, čeprav njen primer ni nič posebnega – gre za običajen dogodek znotraj plodenja človeške vrste – se nam zdi, kot da bi ga posnela varnostna kamera, ki gleda na ulico. Na kompleks skupaj stisnjenih hišk, poseljenih z angleškimi tipi vseh generacij in različnih temperamentov in preokupacij in ver in ras. Kamera, ki bi lahko predstavila morje zgodb, ki se odvijajo čisto notri in zadaj. Kaj vse se skriva za temi okni, kaj vse za temi očmi, bi lahko vzkliknili in se spomnili še enega zbitega in obskurnega prostora, kjer se vse dogaja pred očmi vseh, čeprav vse skupaj skrivajo; spomnili bi se Grumove Goge, ki je malomestno atmosfero zagrabila še bolj zmaknjeno in odbito.

McGregor se priključi dolgi liniji deskripcionizma, kakršnega je do konca pripeljal francoski povojni nouveau roman.Odsotnost subjektivitete, migotanje in izrivanje podob in slik ene z drugo, skoraj naključno in nehierarhično, zametki zgodb, ki jih vidimo v trenutku, kot da so iztrgane, osvobojene preteklosti in posledic v prihodnje. Ne samo prekopicevanje oseb, ne samo enigmatičnost, ki potem s kakšnim pozdravom razkrije katero od skupin vpletenih, da jih prepoznamo recimo kot muslimane ali slutimo, da so zadeti, pripovedovalec drsi in prehaja in samo s pozornim branjem vidimo povezave. Da so poba, ki mu, začudenemu, pljusknejo vodo v obraz, zamenjali za tistega, ki je polil mularijo, ki ga je objestno špricala z vodnopištolnimi sistemi. Da je možak, ki se gre urbani bungee skok z žerjava, tako velika atrakcija, da pritegne vso pozornost voznikov, vse skupaj pa poteka v duhu dvojčkov, te sicer žlahtne komediografske teme, vendar tokrat vzete bistveno bolj travmatično.

Čeprav je to McGregorjev prvi roman, ali pa ravno zato, mu uspe popisati življenje in njegov tok, skozi kompozicijo, ki je razgibana, lovi trenutke in išče nianse v zgodbah in preobratih. Ob tem so zmaknjeni sintaksa in dialogi, vrstni red je alogičen, vendar premišljen, replike in še posebej premolki so spisani brez premega govora, kot povzetki replik. Vse je malo podobno početju enega – odsotnega – vpletenega, ki zbira fotografije sosedov pri njihovih opravilih, zbira najdene predmete, vso mogočo šaro, početju pa pravi urbana arheologija; vse z namenom, da bi proučil obrede ob smrti. Nekaj zagrobnosti je tudi v romanu, in ta ob pripovedni natančnosti in raztegovanju časa, ki postaja tako sveti čas (pripovedi), zgodbo obarva z žalnimi in nekoliko pridušenimi barvami, vse dobiva sivkaste odtenke. Vendar pa McGregor s temi niansami spretno rokuje in se uspešno zoperstavlja pospeševanju sodobnosti.