Naši poppremieri

Janko Lorenci

3. 7. 2015  |  Mladina 27  |  Kolumna

Slovenijo so v zadnjih petih mandatih na položaju premiera v glavnem vodili populisti: Janša (dvakrat), Pahor, Bratuškova in Cerar. Še najmanj populizma je pokazala Bratuškova.

Če ta ocena približno drži, ni čudno, da je Slovenija v težavah. Kajti za populiste je značilno, da ne morejo uspešno krmariti države in družbe.

Populizem je težko definirati, saj se s časom spreminja, hkrati pa ima vedno lokalno specifiko. Ta fenomen je po svoje večen, a niha. V zadnjem ducatu let doživlja v Evropi (in pri nas) nov vzpon in se, zlasti po izbruhu krize, napaja z naraščajočim nemirom evrodružb. Na prebivalstvo pritiska množica nadlog, in to hkrati – globalizacija, naraščanje neenakosti, visoka brezposelnost, nenehen pritisk reform, potrebnih in odvečnih, padanje iz enih izrednih razmer v druge, priseljevanje, strahovi srednjega razreda ... Vse to, prežeto z zmedo, negotovostjo in strahom pred prihodnostjo, je odlično rastišče za novo-stara populistična, bolj ali manj protidemokratična, deloma tudi protievropska gibanja. Tradicionalna politika izgublja volivstvo (v glavnem po svoji krivdi, ker ne deluje dovolj za javni blagor), populisti pridobivajo teren, družbena nasprotja se zaostrujejo. Ta proces ni na bolj razvitem severozahodu Evrope nič manj intenziven kot na revnejšem jugovzhodu in to kaže na presenetljivo enakomerno porazdelitev nezadovoljstva po celini. Populizem napreduje tudi tako, da etablirana politika v marsičem sprejema vsebine in manire populistov.

Najbrž gre za tako rekoč neizbežno reakcijo na pešanje demokracije in brutalizacijo kapitalizma. V toliko je populizem razumljiv odziv družbe v stiski, alarm, ki opozarja, da je nekaj globoko narobe. Navsezadnje pa je vedno dvorezen in nevaren ali vsaj škodljiv. Populisti na oblasti praviloma klavrno odpovejo, lahko se preobrazijo v trdorokce in so pogosto bližnjica za vrnitev starih sil ali še hitrejše drsenje v še bolj bolan sistem. Etablirana politika išče v njih izgovor za svoj obstoj in nadaljevanje stare politike (pri nas velja to za večino novih strank in njihov odnos do janšizma). Vsekakor populizma ni mogoče zdraviti s populizmom, čeprav se včasih zdi, da brez vsaj minimalnega odmerka populizma v politiki skoraj ni več mogoče shajati.

Podlago za jezo, frustracije, strahove, na katerih jahajo populisti, vedno dostavljajo t. i. resna politika in njeni kompanjoni, tudi EU. Ker ta čas ni videti sprememb sistema na bolje, kvečjemu nasprotno, se bodo populizmi zelo verjetno stopnjevali in postali – z vsemi svojimi posledicami – trajen fenomen. Colin Crouch pravi, da že živimo v postdemokraciji, stanju, ko formalni vidiki demokracije še obstajajo, resnično odločanje pa že poteka mimo njih, predvsem na relaciji politika–kapital–mednarodne združbe.

V Sloveniji so populisti, kot rečeno, deloma že na oblasti, vendar ljudstvo in celo sebe slepijo, da živimo v resni strankokraciji. Med omenjenimi populističnimi premieri so seveda znatne razlike. Klasičen in značilno antidemokratičen populist je Janša – načrtno neti socialne strahove in politične frustracije prebivalstva, jaha na nezaupanju do institucij, protikomunizmu, ksenofobiji, jezi na elite, želji po močnem voditelju. Ta makiavelistični, pokvarjeni politik, ki se predrzno razglaša za zaščitnika malega človeka, hodi po nevarnem robu med populizmom in fašizmom in tak edini med našimi vidnimi politiki ustreza profilu populista skrajne desnice. Cerar je zaznal frustracije zaradi nemoralnosti politike, zaigral na to karto, zmagal in – ostal praznih rok, brez kompasa in z naglo kopnečo podporo. Pahor je primer razmeroma nedolžnega, leporečnega, vase zaljubljenega populista, ki pa lahko na visokih oblastnih položajih postane izrazito škodljiv. V to skupino vrhunskih slovenskih populistov še najmanj spada Bratuškova, bolj ali manj tehnokratka.

Tudi pri nas je zelo očitno, da znajo populisti nezadovoljne volivce animirati, a jih praviloma tudi grdo razočarajo. V bistvu so v slepi ulici: če pridejo na oblast in ostanejo populisti, ne morejo resno voditi države, to pa jih na naslednjih volitvah pokoplje. Če skušajo vladati odgovorno, se morajo populizmu odreči, to pa jih spet vrže z oblasti, kamor se vrnejo stare sile, pogosto nič boljše. To je vrtenje v čedalje bolj populističnem krogu, ki mu ne more pobegniti niti celotno okolje – bolj trivialna, bolj populistična postaja skoraj vsa družbena scena.

Ta proces teče pri nas vsaj od prve Janševe volilne zmage. Populistična, po definiciji oportunistična politika je zaradi nenačelnosti in odsotnosti koherentnih programov tudi lahek plen zunanjih pritiskov in ideologije neoliberalizma – bilka, ki jo upogne že sapica. Ozračje, ki ga ustvarja, je mešanica zmede, pesimizma in pasivnosti, hkrati pa jeze in (razdrobljenega) protestništva. Taka obdobja lahko prekinejo le kriza, pritisk od spodaj, nastanek politične alternative in prenova (politike). Tu nekje smo zdaj. Alternativa je nastala in se krepi, pritiska je nekaj, čeprav aktivnega in povezanega premalo, kriza je tu že nekaj let, a še ne vemo, kako se bo končala; za zdaj capljamo na mestu. Obljube populistov, da bodo počistili in uredili hišo, se, kot rečeno, nujno izjalovijo, zato jih ljudstvo, kakor vidimo, zaporedoma odslavlja in eksperimentira z novimi strankami. Toliko treznosti je, čeprav tudi sámo žrtev populizma in zamegljevanj, ohranilo. Skratka, krčevito se iščejo prodorni, v slovensko godljo neujeti nepopulisti, ki, med drugim, ne bi bevskali na Grčijo.