Florjan Lipuš: Mirne duše

+ + + +

Predniki in dušeslovje

Duše iz naslova niso v množini, čeprav je njihovi poti navzgor posvečen cel del. Bolj gre za to, da lahko mirne duše tisti, ki je naredil vse korake proti individuaciji in se je presmukal skozi vse pasti poneumljanja in kolektivizacije mišljenja, ki se zaveda trendov sveta in izginjanja preteklega in je temu primerno otožen zaradi stanja sveta in strog do vsega, tisti, ki se je otresel opravljive druščine iz gostilne in vpliva tistih nasproti, iz župnišča in internata, spravljen s sabo spregovori o ljubezni. Ki zdaj ni nič travmatičnega, temveč je tiho bližnje tlenje dveh, ki sta skupaj in kanita to ostati; tudi če se sliši dolgočasno, je za pravega uživača ravno ta trajajoča sreča in nikoli izpita ljubezen vredna ubeseditve.

Začne se z bliskanjem, s posebno energijo v prstih, ki je očitno posledica pravih odločitev in notranje gotovosti. Lipuš, ki piše eno samo knjigo, »eni in isti dogodki ga poganjajo«, iz različnih izhodišč prevpraša svojo preteklost in tokrat najprej v bernhardovski maniri opravi z vsemi, ki bi lahko tej energiji stopili na pot: v tem je na sledi Zmot dijaka Tjaža, nekaj je opomb na tisto, kar je razširil v Poizvedovanje za imenom. Ob partnerki je v ospredju oče, molčeč tip, ki mu ni bilo lahko priti blizu, obdan z enakimi svojimi. Nekaj je starožitnih običajev, kakršni uvedejo recimo babico iz Angela pozabe Maje Haderlap, nekaj tiste zagamanosti, ki jo pri podjunskih predniki opazi Peter Handke v delu Še vedno vihar. Starosvetnost, vraže, rituali, ki omogočajo trdo delo brez obljube boljšega jutri, ljudje v grabnih med hribi, trdi, vse bolj pa tudi pokvarjeni.

Lipuševa proza je odštevanje, je via negativa, vendar najdeva zatočišče v dopuščanju, predvsem dopuščanju bližine. S koroškimi prozaisti ima precej podobnosti, a ne na račun izvirnosti, tudi v jeziku: to je pričevanje, ki je stkano iz fragmentov, iz spominskih koscev in drobnih, zaostrenih polemičnih obračunov z vsakršnimi omejitvami. Lipušev stavek je uvrtan vase in včasih v opreki z inicialno trditvijo, pogosto sam v sebi paradoksalen, ko se popravlja in približuje idealni definiciji, pogosto naslonjen na asociacijsko logiko. Odreka se daljšim pripovednim pasusom, vzame si čas, da se razširi in poglobi, preden odskoči in potem spet zavrta. V tem je nedvomno na strani modernizma, ob rabi starožitnih in narečnih besed je besedilo gosto posuto s posrečenimi neologizmi.

To je težka in včasih počasna proza, ki s temeljitostjo zoprvuje sodobnosti, ki jo bolj zanima tisto večno in arhetipsko v hribovitem svetu in življenju manjšine kot kopanje po tukaj in zdaj. Proza, ki je izpisana mirne duše, vendar polemična in neusmiljena, tudi do preteklih dejanj pripovedovalca, ki bi jih danes opravil bolje, si misli.