Satira je v resnici sol na rano, in če so rane tako globoke, kot so v tem trenutku naše, jih preprosto nima več smisla soliti. Satirikove tarče so se spustile tako nizko, lestvica vrednot se je potopila v tako močvirje, da tega noben vsaj približno normalen satirik ne more več zrcaliti nazaj.

Sašo Hribar

Humorist

Morda ga najbolje poosebi anekdotica s konca sedemdesetih let, ko so v stari Jugi sprejeli zakon, da potrebuje vsako javno kopališče kopališkega mojstra. Ko so v grosupeljskem motelu, kjer se je zelo rad zadrževal ob bazenu, slišali, da uči plavanje, so ga vprašali, ali je kopališki mojster. »Seveda sem!« se je zlagal takrat poznonajstniški Sašo in bil nemudoma najet. Prvo navodilo, ki ga je kot kopališki mojster dobil, je bilo, naj dobro pazi, da obiskovalci ne bodo slučajno skakali s tuša na vogalu. Prva stvar, ki jo je kot kopališki mojster naredil, je bila, da je šel sam skočit s tistega tuša in potem nagovoril cel kup ljudi, naj tudi poskusijo, saj je vendar zakon!

Dolga leta prvi bič slovenske satire je prišel na pogovor kronično neprespan, malce destabiliziran od prejšnjega večera in, kot bomo izvedeli, pošteno sit satire. Študent metalurgije, ki svojo meniško plešo skriva pod dolžino in neukrotljivostjo preostale peščene grive, je eden redkih ljudi iz slovenskega javnega življenja, v katerem sta vseeno zmagali radovednost in iskrenost. Subjekt diplomske naloge 'Sašo Hribar kot fenomen v slovenskem političnem prostoru' pravi, da se počuti naslovu naloge primerno, torej fenomenalno. Pravi, da živi v skupnosti z dvema mačkama, svojo drago, drevesi, travo, rožicami in košarkarskim igriščem, na katerem ni ponavadi nikogar. Galaktični prvak v dotikanju sogovornikove rame danes šteje petinpetdeset let. Ko je bil mlajši, si je predstavljal, da človek pri tej starosti veliko popoldnevov preživi na balkonu, kjer grizlja prepečenec, in je tudi pri temperaturi trideset stopinj pokrit z dekico. Zvečer pa ga pride potem pobrat hčerka z besedami: »No, ata, videli smo ptičke, videli smo sončka, videli smo pikapolonico – zdaj gremo pa počasi nanat.« Ampak po najinem dolgem pogovoru sem dobil vtis, da ima v tanku še več kot dovolj bencina za hitro, relijevsko vožnjo marsikam, pa četudi do kakih zelo nepričakovanih destinacij.

Bi se kot profesionalni komik strinjal, da v družbi lahko pride do točke, ko stvari preprosto niso več smešne? In da morda sploh nismo več tako zelo daleč od te točke?

Seveda. Satira je v resnici sol na rano, in če so rane tako globoke, kot so v tem trenutku naše, jih preprosto nima več smisla soliti. Satirikove tarče so se spustile tako nizko, lestvica vrednot se je potopila v tako močvirje, da tega noben vsaj približno normalen satirik ne more več zrcaliti nazaj. Zato sem se sam satiri že pred časom odrekel, ne vem, ali to veš – jaz sem se satiri zavestno odrekel …

Vem. To si nekje drugje pojasnil nekako takole: 'Če bi hotel tej naslednji generaciji slovenskih politikov slediti s satiro, bi lahko šel samo še v brezmejno grotesko, mračnjaštvo in vulgarnost.'

Samo v to.

In tega nisi hotel.

Ne. Hotel sem početi ravno nasprotno. Ker ko enkrat celo groteska, bizarnost in nadrealizem izgubijo velik del moči, kaj ti potem ostane? Ko se politika dokončno spremeni v kvantni svet, kjer so politiki kot elektroni, za katere nas fiziki učijo, da jih ni v resnici nikjer konkretno, temveč se samo nahajajo nekje tu okoli jedra. Da njihovo konkretno pozicijo v danem trenutku določi šele naša pozornost. Kje je ta politik? Točno tam, kamor gledaš. Če bi gledal kam drugam, bi bil pač tam. Kje je pozicioniran? Sploh ni pozicioniran. Kakšne so njegove vrednote? Kdo ve, najbrž jih sploh ni. No, ko gresta v franže tako logika kot evolucijski potencial ljudi – kaj lahko potem potegnemo pozitivnega iz tega? Pa če se sliši še tako nemogoče.

Prav res, kaj?

Eden najhujših problemov slovenske politike je, da politiki na vseh ravneh za podrejene vedno nastavljajo še bolj butaste in pritlehne ljudi od sebe. In to je potem veriga bebavosti in pritlehnosti vse do dna, ko ni več popolnoma nobene razlike med Barom, Big Brotherjem in slovenskim parlamentom. In glede tega katastrofalnega stanja ima satirik na voljo dva pristopa: lahko gre pač v grotesko in se iz te grozljive verige norčuje, lahko pa gre v empatijo in se trudi te pohabljence nekako sprejeti. Jih vzeti take, kot so.

Naše oblastnike?

Tako. Do teh ljudi, ki devetindevetdeset odstotkov svojih soljudi tlačijo v brezno teme, lahko čutiš totalen gnus. To bi bila vsekakor nagonska reakcija. Lahko pa greš proti svojim nagonom in odmisliš sadove jeze, ki rastejo v tebi. In do teh ljudi pristopiš pozitivno. Kajti bolj ko si negativen do njih, bolj trpiš, v večjo bedo odhajaš. V bistvu gre za proces samoozdravitve – tako vsaj upam. Empatija je stik s samim sabo. Saj če svoj gnus do teh ljudi polivaš po forumih, nisi s tem naredil absolutno nič in jim v bistvu nič manj ne slediš, kot če si njihov zvesti volilec. Ostane ti samo, da izklopiš svojo negativo do njih, saj se nekaj v njih prav s tem pravzaprav tudi hrani in so zaradi te splošne negative še toliko bolj pošastni. No, to izklapljanje negative, to je tisti obrat, s katerim se v zadnjem času največ ukvarjam. V matematiki se temu reče ena, ulomljeno z a.

Prav osvežujoče gandijevska pozicija. In kaj je v tej enačbi a?

Hmmm, bom ponazoril s primerom. Pahor je tipičen primer takega človeka. Z največjimi nebulozami, kar sem jih kdaj v politiki videl – on je nekakšen Kramberger na steroidih – zna nekako vzdrževati iluzijo častnosti in ponosa. 'Smetar sem – in PONOSEN sem na to, da sem smetar!' Z vsem, kar počne in reče, poudarja osnovnih pet čedalje bolj imaginarnih parametrov časti, ugleda, ponosa, poštenja in dostojanstva. 'POŠTENO vam povem: sam sem plačal kavo!' V resnici pa je nasilno vezan na tiste neprimerno realnejše osnovne parametre zla, ki so slava, moč, vpliv in oblast.

Sam sem njegovo izvolitev vzel kot posledico tega, da se mu je vsaj dalo aktivno dobrikati volilnemu telesu. Da se mu je vsaj dalo slovenskemu volilcu lagati, da ga spoštuje in da ga ima celo rad. Kot minimum tega, kar neki zmerno butast volivec od politika še lahko dobi.

Pahor se zelo dobro zaveda preprostega dejstva, ki se ga zavedajo tudi vodilni ljudje v medijih. Ves čas moraš držati tempo. Če si ob osmih objavil neko slabo, nepomembno novico, moraš najkasneje ob desetih novo, ker je stara že povsem ničvredna. Če si bil včeraj en tak ljudski in žareč smetar, na tej lovoriki ne moreš dolgo počivati – jutri moraš biti že trosilec hlevskega gnoja. Naš predsednik po eni strani neumorno projicira empatijo do tistega res najmanjšega človeka, po drugi pa se žareče rokuje s Putinom in Obamo – in ta kontrast je za množice lahko hipnotičen, v njem se skriva nezanemarljiv magični potencial. Ta kontrast sem pred časom občutil tudi sam, ta možnost mi je bila dana leta 1994 …

Eden najhujših problemov slovenske politike je, da politiki na vseh ravneh za podrejene vedno nastavljajo še bolj butaste in pritlehne ljudi od sebe.

Kaj se ti je takrat zgodilo?

Dobil sem prvega viktorja. Kar me je postavilo v blišč žarometov. Veš, takrat to ni bilo tako kot danes – to je bil velik dogodek, takrat je viktor nekaj pomenil. In čestitali so mi vsi, po ramenih so me trepljale vse sorte elit, čez dve uri sem bil pa že v nekem xy-pajzlu in tolkel pelinkovec z delavci, ki sploh niso vedeli, kdo sem. To se mi je zdelo neverjetno! Kak razpon lahko dosežem! Kaj mi je omogočeno! Čez pol ure bodo tisti delavci tam še pili naprej, jaz pa bom lahko šel mogoče že na jutranjo kavo k predsedniku. Ali pa tudi ne, kakor mi bo pasalo!

Skratka, tvoj ego si je privoščil eno tako manjšo orgijo?

O ja! Ta občutek moje veličine je bil en tak neustavljiv tok, ki me je gnal naprej. Poglej (z rokama ponazori lestvico) – prej sem svojo kompletno identiteto in vrednote iskal tule. (Pomigne proti spodnjim štirim klinom od okoli desetklinske lestvice.) No, in ena sama nagrada mi je omogočila, da sem presedlal semle, vidiš, na sam vrh. Kadarkoli pa sem se lahko tudi vrnil! Neverjetno, sem si rekel! Lahko počnem vse! Danes grem lahko recimo z očetom na teren in ves dan merim mejnike, jutri pa bom pil kavo s predsednikom države! Potem bom pa vso noč krokal z nekim vaškim pijancem v gostilni. Ampak on bo zjutraj ostal tam, jaz pa bom šel … (z zanosom, zelo dramatično) drugam! In zelo podobno se najbrž počuti Pahor, ko ves čas šalta od mlekarjev in picopekov do Putina in Obame.

Kam je ta, kot praviš, neustavljivi tok naplavil tebe?

Nikamor zares. Ali pa bolje rečeno nazaj k samemu sebi. Kar pomeni, da sem se nekako spontano odpovedal zgornjemu delu lestvice. Ker preprosto bolj pašem k spodnjemu. Po vsem – od videza in oblačenja do načina razmišljanja.

In zdaj načrtno gojiš empatijo do slovenskih politikov. Česar še vedno ne razumem in ti tudi težko povsem verjamem.

Na neki točki sem se odločil, da ne bom več izključeval, celo Janše in Pahorja ne! Namesto tega bom naredil nekaj, kar me veseli, kar odobravam – iskal bom njune vrednote! Če se mi Pahor prodaja kot smetar, ga bom pač sprejel kot odličnega smetarja. Pustimo to, kako slab predsednik vlade je bil, pustimo njegovo preračunljivost. Povabil ga bom k sebi na dom – pridi, smetar Borut, bova skupaj izpraznila eno kanto za smeti, nakar bova vrgla en basket in obrnila eno pleskavico. In zraven bosta tudi Safet in Jože in vsi skupaj se bomo imeli prav luštno.

Ojoj, Sašo. Pa to se mi vendar sliši nekje na pol med kapitulacijo in norostjo. Nekakšen zapik pred obupom nad greznico, kamor preprosto nisi več zmožen slediti slovenski politiki.

To glede greznice si dobro rekel, nikakor pa ne bi uporabil izraza obup. Glej, realnost je razdeljena okrog premice, ki loči polje slave, denarja, vpliva, moči in oblasti od polja časti, ugleda, ponosa, poštenja in dostojanstva. In jaz sem se odločil, da bom živel na tej drugi, lepši strani premice.

Aha, ampak če sledimo tej logiki, bi šel ti tudi s Hitlerjem igrat basket in mljaskat pleskavice?

Ne ne, to pa ne.

Kako ne?

Hitler je vendar zločinec! Do ljudi, ki so obsojeni na vseh štirih stopnjah haaškega sodišča, pa ne moreš imeti empatije. Lahko sicer znanstveno iščeš krpice dobrega v njih, lahko se začneš pogovarjati o tem, kako jih je zafrknil njihov genom, kako jih je preprosto podjarmila njihova kemija … V tem je najbrž veliko resnice. Gledal sem dokumentarec o tem, kako lahko zdaj pri otrocih precej točno napovejo, kdo ima veliko možnosti, da se razvije v morilca. Pač en del kode manjka, enega kalijevega atoma ni tam, kjer bi moral biti – in evo, dete postane killer.

Saj razumem, da si šel v empatijo iz čiste nuje. Tudi zato, ker nam je dokončno zmanjkalo tistih krjavljev in harlekinov, s katerimi so nam popoprali tranzicijo. Zdaj imaš v parlamentu samo še procesijo ljudi brez posebnosti, brezimnih in brezobraznih malih stremuhov, ki so prišli po svoj del drobtinic, ki so še na mizi …

Res je, ničesar ni več. Ne krjavljev, ne harlekinov, ne vrednot. Še enkrat: nima smisla posipati soli na rane, ki so tako gnojne in globoke kot naše. Tu pomaga samo še penicilin.

Misliš, da je te procese odpiranja bolj harmoničnim vibracijam v tebi sprožilo dejstvo, da vse več časa preživljaš v naravi?

Kaj pa vem. Ker v svojem bistvu je narava nekaj najbolj groznega. Si kdaj razmišljal, kakšna groza je narava sama na sebi? Ampak kaj se ti v njej zgodi? Ko vstopiš vanjo, lahko sprožiš neki svoj akord, in narava ti ga vrne čudovito ojačanega. Kot bi imela svoj feršterker, ki ti vrača tvoje lastne misli. Ampak akord je pa tvoj. Ker narava sama je grozna – narava sama ni nič drugega kot konstantna izmenjava nasilne smrti.

Najbrž je vseeno tudi kaj več kot to. Čisto enako bi se jo lahko odločil poimenovati ples življenja.

Ples smrti.

Ee …

(Strastno) Noben, noben, niti en ptič tam gori ne leta zato, da lahko ti opazuješ njegovo aerodinamiko. Leti, ker išče žrtev. Noben zajček ne skače zato, da uživaš v gracioznosti njegovih skokov – on skače, ker se boji za življenje. Ob ogromnem drevesu lahko vidiš druga majčkena drevesca, ki ne bodo nikoli zrastla, in sicer čisto samo zato, ker je tisti orjak toliko močnejši od njih. Tehnično gledano. Ampak tebi je v naravi kljub temu lepo. Ker je tvoj lastni akord tako lep, tako dober – pa je lahko čisto preprost, sploh ni treba, da je neka huda simfonija! Mirno lahko užgeš en navaden C-dur. No, in ta moj C-dur dobivam nazaj čedalje bolj samo še v naravi.

Maček mi vrne moj akord pojačan, tako kot narava. In mi je simpatično, prijetno, se fino počutim. Pri ljudeh pa tega ne dobim. Jaz sicer že sprožim svoj C-dur, a dobim nazaj skoraj vedno neko hudo molovsko tonaliteto.

Pa ga sploh še aktivno iščeš med soljudmi?

Ja. Ker če pride nekdo in skupaj užgeva C-dur, pa tudi – in morda celo še posebej! – če je on najbolj umetelen jazzistični mag, jaz pa navadna frajtonarica … Če se lahko to zgodi, se mi zdi to en tak velik dosežek.

Se je morda ta tvoja duševna inventura sprožila po tem, ko si leta 2013 dobesedno za las ušel smrti? Ko se je na ljubljanski obvoznici neki v napačno smer vozeči revež zabil v avto, ki je vozil dve sekundi za tabo in ubil voznika? Tebi se je v ravno pravem trenutku uspelo umakniti na odstavni pas …

(Odmahne) Ne. A veš, da to tem nisem veliko razmišljal.

Kaj ni to samo po sebi zanimivo?

Dejansko o tem nisem veliko razmišljal. Ker mi je o tem zoprno razmišljati. Prav nič prijetno mi ni razmišljati o tem. Petinpetdeset let sem star, in zakaj bi razmišljal o tem? Saj je konec koncev res grozno. Tako grozno, da … da to ni res. Kaj, a ti bi razmišljal o tem?

Jaz? Če bi imel izbiro, ne bi razmišljal o ničemer, ene same misli ne bi imel od jutra do večera. Ampak ali misliš, da o tem nisi kaj dosti razmišljal iz strahu?

Iz strahu? Ne, po mojem ne. Pred desetimi leti bi bilo morda drugače, ampak zdaj sem že v letih, ko se zavedam marsičesa. Zdaj pač lahko že kar orenk odštevam. Ravno včeraj me je recimo malo zvilo na košarki, najprej sem celo mislil, da me je ruknil infarkt … Naj povem, da ni bila to prav nič prijetna misel… Ampak je, kar je. Statistično gledano tako rekoč odhajam. Odhajam, kajne? Ne grem nasproti, temveč odhajam. Ne hodim več gor na hrib, temveč dol z njega. Je res?

Statistično gledano je.

In ugotovil sem, da je ključno vprašanje samo eno: ali sem dovolj dolgo zrl dol v dolino? Pazi. Ko greš na Triglav, hodiš osem ur gor, da se ti na koncu odpre en razgled. Zakaj nisi potem, ko osem ur hodiš gor, sposoben osem ur zreti dol v dolino? Kaj osem ur, zakaj nisi sposoben zijati dol en teden?

To je dejansko zelo pomembno vprašanje. Si ga tudi zelo lepo formuliral.

In kaj ni zanimivo, kako smo si glede tega različni? Nekomu je dovolj, da se samo malo ozre dol, in je to zanj to. Reče »Mater, je lepo!«, se obrne in gre, poln vsega, nazaj dol. Nekdo drug lahko gleda dol deset minut, tretji celo uro. In jaz se lahko zdaj pri petinpetdesetih samo sprašujem: sem takrat, ko sem bil na vrhu, dovolj dolgo zrl dol in užival v razgledu? Ali me mika iti še enkrat nazaj gor?

In kako si si odgovoril na ta viharniška vprašanja?

Kdo ve, ali imam sploh še možnost, da se vrnem. Dosti bolj ključno je, da si dokončno odgovorim, ali sem dovolj dolgo zrl dol. Si se kdaj spraševal, zakaj eni rabijo pol minute, eni pa so mirno lahko gor in gledajo tudi po par ur?

Hmm … Po mojem ne gre za to, da eni 'rabijo' samo pol minute, temveč v razgledu niso zmožni uživati dlje kot to. In ko pridejo nazaj dol, so skoraj gotovo manj zadovoljni in izpolnjeni kot tisti, ki so se bili zmožni gor zadržati dalj časa. Ker jih takrat že žene jarem nekega drugega razgleda, ki ga bodo tudi sposobni tolerirati samo pol minute. Ampak Sašo … A veš, da si zelo zanimivo začrtal ta svoj metaforični življenjski hrib?

Zakaj?

Ja, kako pa veš, da si sploh že bil na vrhu? Mogoče pa to še pride, samo da pač ni nujno povezano s tvojo kariero? Seveda pa lahko tudi v karieri pride še naslednji everest, morda boš pa na vrhuncu šele v svojih sedemdesetih, ko ti bo pa res že čisto vseeno in se boš do konca strgal s ketne?

Tega pa ne vem. Pač čutim, da gre rezultanta mojih sil navzdol. In mislim, da lahko obstaja neko dostojanstvo v tem, če človek to pač sprejme.

No, pa se vrniva še malo k tvoji karieri. Zdaj ko razmišljam, se mi je utrnilo, da je pri tem tvojem novem kuru zanimiva določena dvojnost … Ob obratu v empatijo se ti je na nekih drugih področjih zgodil tudi obrat v mizantropijo.

Kako to misliš?

Prijateljem in znancem se recimo kar v intervjujih opravičuješ, ker jim sploh več ne odgovarjaš na SMS-e …

Ha ha, drži. To res delam. Lažje mi je tako.

Manj dela, kajne?

Ja, ha ha.

Obenem pa novinarjem prostodušno razlagaš tudi, da greš lahko ven med ljudi samo še nažgan. Kaj je to drugega kot mizantropija?

Ne! To je drugače. Ko grem ven med ljudi, grem na njihovo področje, saj ne pridejo oni k meni. Saj se spomniš, ko sem ti razlagal, da živim na drugi strani premice, kajne? Kjer veljajo neka pravila, ki ne veljajo v podganji dirki? No, in če pridejo oni tja k meni, se mi ni treba nič nažgat, potem ni problema. Tisto njihovo stran premice, to pa res težko prenašam, ja, to pa res. Glede službenih reči se res najraje dobivam po bifejih. Moram res pogosto kaj spit, da se sprostim. Ker drugače ob tistih izmenjavah čutim, kako zgubljam svojo substanco in čas, ki mi je odmerjen.

V resnici se tako počuti marsikdo. Samo da si večini pač ne uspe izboriti take žlahtne izolacije ob praznem košarkarskem igrišču, kot si si jo ti. Ampak naj te malce hudomušno vprašam … Če se moraš nabiksat, da lahko stopiš med ljudi, kako potem hodiš na seje programskega sveta RTV?

Težko, zelo težko. Spomnim se, enkrat … Deset minut sem bil še nekako v redu, potem sem pa začel govoriti. In nisem mogel nehati, nastopil sem z vsemi gate trgajočimi emocijami, kar jih premorem. Na temo, kaj vse je narobe v instituciji. In potem sem ugotovil, da so mi vsi delali takole, glej … (Z rokama uprizori 'We're not worthy!' pozdrav iz Waynovega sveta.) No, ampak to žal še ne pomeni, da med svojim dolgim monologom nisem naredil dveh kardinalnih napak.

Katerih?

Prva je bila čustvenost.

In to je bila napaka?

O ja. V teh višjih krogih odločanja je verodostojnost enako umirjenost. Čustva morajo biti podrejena razumu. Če stvar osvetliš z razumom, potem se te ljudje bojijo, tako kot je treba. Če si čustven, se te pa ne bojijo. Zakaj? Ker si predvidljiv. Ker hitro ugotovijo, kje so tvoje šibkosti.

Čisto možno je, da se bova čez nekaj časa spet srečala in ti bom pač priznal: Jure, ni šlo, sploh ni drugega, kot da je treba spet usekati na polno in začeti klati tiste kurce, ha ha!

In druga napaka?

Direktnost. Vzemiva neko obupno televizijsko oddajo. Če na seji sveta rečem, da ta oddaja ni dobra, sem spet izkazal šibkost. Spet me lahko prečitajo. V vsakem sistemu odločanja je izražanje lastnega mnenja šibkost. Nisi opazil? Pa je res tako. Veš, kako bi moral v resnici delovati?

Kako?

(Iz namišljenega žepa potegne namišljeno pismo in začne govoriti v zgledno suhi knjižni slovenščini.) 'Dobil sem pismo, v katerem piše, da je ta oddaja zelo slaba. Pismo je naslovljeno na šest naslovov, podpisanih je kar trideset ljudi. (Tehten premor) Razmišljal sem o teh rečeh in ugotovil: morda je pa oddaja res slaba.'

To bi bilo bolje?

Seveda bi bilo! V tem pristopu si samo analitik. V svoji lastni izpovedi si pa ranljiv, lahko ti dajo oznako – aha, to si rekel zato, ker si nevoščljiv, to si rekel zato, ker lobiraš za nekoga drugega, aaaa, ti si pravzaprav samo marioneta nekoga drugega! In zato je treba pri takih rečeh vedno uporabljati pisma građana.

Ha ha, hvala za to zrno modrosti. Ampak kaj nisva zdaj tvojim nasprotnikom razkrila taktike?

(Veseljaško prhne) Jebi ga, itak da bom naslednjič spet čustven in prvooseben. Ha ha ha! Veš, te seje in ti svetniki … Tu je šlo vedno za to, kaj se zgodi, ko politika nastavi toliko in toliko ljudi, ki programa sploh ne gledajo kaj dosti. Večina interesov in konfliktov je vedno vezana na informativni program. Vsi ostali programi so skozi to prizmo programi deficitarne vrednosti. Jaz se v glavi na tihem včasih rad zabavam, ko si predstavljam, kako bi te natanko iste ljudi nastavili recimo v Zavarovalnico Triglav ali v Revoz. In potem si slikam razne take mini drame …

Povej nam kakšno!

Oh, kako recimo direktor predstavi novega clia, pa mu en svetnik reče: 'Oprostite, naša moč so konji, ne motorji! Konje bomo dali noter!' In potem (Sašo se začne od srca krohotati) bi jim moral direktor resno razlagati, da ne, da je pod havbo vseeno boljše imeti motor kot lipicanca … Ampak potem bi kak drug svetnik prišel ven z ostrim mnenjem, da je volan slaba stvar … Dajmo to na glasovanje … (Sašo se zdaj krohota, kot se že dolgo nisem videl nikogar.) 'Tako, izglasovali smo: volan je v naši fabriki zgodovina!'

Ha ha ha.

Mi svetniki, veš … Mi pač vplivamo na nekatere oddaje, ampak nobeden od nas ni zares strokovnjak. To je nekako tako, kot če bi na kakem jedrskem inštitutu dobili te iste svetnike in bi eden rekel: 'Oprostite, jaz sem pa videl, da imate v enačbah zraven številk tudi črke! (Še vedno se drži za trebuh od krohota.) Ampak jaz sem slavist in zato dajem vse skupaj na glasovanje!' In potem bi svet ugotovil: 'Res je! Matematiki vendar uporabljate številke, ne črk!' In potem bi iz tega nastala čisto resna debata in bi se moral direktor ponižno opravičevati v stilu: 'Pa saj sploh nimamo toliko črk v enačbah! Nazadnje smo našteli samo dva x-a …' (Si otre solze in se počasi umiri.)

Še en tvoj mizantropski citat, ki sem ga našel, je: 'Zakaj bi se družil z ljudmi, če imam mačke?' Tega bi sicer prej pričakoval od Svetlane Makarovič …

Ljubezen do živali je zelo neobremenjena. Ne potrebuješ nobenega razmišljanja ali taktike ali česa podobnega. Okej, saj jaz dobro vem, da me maček potrebuje samo takrat, ko je lačen. Ampak to lahko sprejmem. On se s svojim dobrikanjem samo bori za svoj kos hrane. In tudi, ko se ti dobrika, in ti točno veš, da se ti dobrika samo zaradi hrane, je pri tem tako zelo simpatičen. V meni sproži lepa čustva. Torej sva spet pri tisti harmoniji: maček mi vrne moj akord pojačan, tako kot narava. In mi je simpatično, prijetno, se fino počutim. Pri ljudeh pa tega ne dobim. Jaz sicer že sprožim svoj C-dur, a dobim nazaj skoraj vedno neko hudo molovsko tonaliteto.

In do molov ti preprosto ni.

Ne, med mojim durom in tistim molom je disonanca, tega pa ne maram. Naj vendar doni C-dur!

Pa dajva še zaključit, kot sva začela: če si se zavestno odrekel satiri, to pomeni, da nisi več satirik. Kaj si zdaj potemtakem? Kakšen samostalnik bi si izbral sam zase?

Oh, kaj pa vem, kaj sem. Naj se drugi ukvarjajo s tem. Naj drugi raziskujejo, kaj sem, če koga slučajno zanima. Ne bom se opredeljeval. Še najbolj se najdem v vlogi … nekega Anonimusa, ja, tako napiši.

Turbo anonimusa, iz katerega je nastal turbo anus, zaradi katerega te je tožil Petar Radović?

Ja, tako je, ha ha ha! Turbo anus, to sem zdaj, nič več satirik. Tako napiši, ja! Ampak glej, saj ti menda ja razumeš, da je tole z empatijo samo poskus, samo en tak velik eksperiment? Kdo ve, kam bo vse skupaj pripeljalo. Čisto možno je, da se bova čez nekaj časa spet srečala in ti bom pač priznal: Jure, ni šlo, sploh ni drugega, kot da je treba spet usekati na polno in začeti klati tiste kurce, ha ha!