Udomačevanje socializma

Janko Lorenci

10. 7. 2015  |  Mladina 28  |  Kolumna

Nekoliko gnusno je bilo minuli teden v Odmevih gledati, kako je trojka Zver, Fajonova in Gobčeva udrihala po Sirizi in, v oklepajih, po Združeni levici. Tudi če bi se Siriza, niti najmanj kriva za grško razsulo, pogajala idealno, delno ustregla upnikom in se lotila nekaterih notranjih sprememb, bi jo vladajoča evrodruščina hotela spraviti na kolena, ker je pač nalezljiva alternativa obstoječemu evroredu. Take je treba uničiti, iztrebiti, pohoditi. To je z narejeno, strupeno prijaznostjo žgolela tudi naša omenjena trojka. No, vsi odmevi in Odmevi niso taki.

Hude Sirizine težave bodo morda oslabile podobna gibanja-stranke zlasti na jugu EU. A nikakor usodno – sirize vznikajo lokalno in rastejo ne zaradi Grčije (nekaj medsebojnega vplivanja seveda obstaja), ampak predvsem iz podobnih slovenskih, španskih, irskih ... razmer in občutij. Zato so samo deloma občutljive za grško dogajanje. To pa tudi pomeni, da ima eujevsko strahovanje Grčije omejen doseg. Še zlasti, ker tudi v vodilnih državah protigrške ofenzive tlijo globoka nezadovoljstva.

ZL, nekakšna slovenska siriza, bo grško dogajanje in njegove nauke najbrž dobro premislila. Nekaj stvari se zdi jasnih že zdaj.

ZL je postala pomembna slovenska stranka, ki lahko na volitvah celo zmaga. Tudi njej bo skušala trojka to preprečiti z zastraševanjem in črno propagando. Če ji bo spodletelo, se bodo začeli pritiski in izsiljevanje. Zunanjim pritiskom se bodo pridružili domači. Spomnimo se, da je Janša k nam že klical trojko in ostal živ.

Toda ti pritiski ne bi bili tako smrtonosni kot pritiski na Grčijo. Slovenija je, prvič, ekonomsko v neprimerno boljšem položaju in izsiljevalci bi si morali razloge za pritisk izmisliti. Drugič je manjša, geostrateško manj pomembna in bi zato tudi s socialistično vlado na čelu pritegnila manj izsiljevalske pozornosti. Prav tako ne bi bila več precedenčni primer, kar je sicer dvorezno. Hkrati ZL na oblast ne bi prišla sama, ampak nujno v družbi nesocialistov. Veliko pa bi bilo odvisno tudi od širšega dogajanja – splošnega gospodarsko-političnega položaja, morebitnega uspeha Podemosa, ki bi olajšal življenje drugim alternativcem, britanskega referenduma, nepredvidljivega razvoja v Grčiji, ki lahko pošteno pretrese EU – morda celo stran od merklovščine.

To so spremenljivke, na katere ZL ne more vplivati. Drugače je z razvojem v Sloveniji. Razmere bodo ostale za stranko verjetno ugodne: nezadovoljstvo z etablirano politiko, tudi SMC, se bo nadaljevalo, socialni položaj večine pa se ne bo izboljšal, saj zna vlada gospodarsko rast pospeševati zgolj z obremenjevanjem množic. In Cerar se bo seveda še naprej klanjal Bruslju, razprodajal podjetja in prihodnost ter zbujal alergijo nase.

Tako bo ZL sama najbolj vplivala na svoj položaj in javno podobo. Nezadovoljstvo z drugimi strankami ne bo dovolj za zmago, pokazati bo morala tudi lastne kvalitete – verodostojnost, stanovitnost, predvidljivost, ki jih v paketu ne premore nobena stranka. To je tesno povezano tudi s strankinim programskim socializmom, ki veliko volivcev pušča v dvomih. Jasno je, da se mu ZL s približevanjem volitev ne sme odreči ali ga začeti zamolčevati – to bi jo takoj pokazalo kot političnega kalkulanta in oportunista. Po drugi strani ne sme obveljati za divjega revolucionarja, za kar jo bodo vedno bolj razglašali nasprotniki. Zato mora razlagati, v čem je njen socializem drugačen od nekoč že doživetega, pojasnjevati, s kakšnim tempom in v kakšnih konkretnih oblikah bi ga uvajala. Skratka, v čem je sploh alternativa, in to ne zgolj načelna, ampak tudi konkretna. Za stranko, ki nastopa kot alternativa, je izjemno pomembno, da najde pravo zmes radikalnosti, zmernosti in realizma. Samoupravljanje v to zmes ne spada.

Volivci pred volitvami radi postanejo previdni. Če ne bodo verjeli, da je ZL dobra kombinacija drugačnosti, pragmatičnosti in upravljavske usposobljenosti, bo med njimi po vseh slabih izkušnjah z novimi strankami prevladalo ziheraštvo. ZL za zdaj kar dobro lovi to kočljivo ravnotežje. Toda volivci bodo zahtevali dodatna potrdila, da zmaga ZL ne bi bila nekakšna komunistična revolucija, ampak civilizirana kontinuiteta, presekana z drugačno osnovno vizijo in postopnim uvajanjem sprememb.

Mesec to ponovno udomačevanje večstrankarskega socializma pelje kar prepričljivo. Vendar bi bilo za sprejemljivost ideje socializma in za kadrovsko potenco ZL dobro, če bi stranka načrtno širila sodelovanje z ljudmi, ki morda niso ravno za socializem, so pa ostro proti neoliberalizmu, imajo integriteto in lahko kaj pokažejo. To bi bilo znamenje odprtosti in krepitev, ne pa razvodenitev stranke. Če bo kdaj res vstopila v oblastno sfero, bo neizbežno ugotovila, da ji dobri kadri manjkajo.

Mesec je po dolgem času prvi obetavni politični voditelj. ZL ima pred drugimi instantnimi novimi strankami še druge prednosti: kar nekaj časa za dozorevanje, razločen nazorski profil in kadrovsko bazo, ki vsaj v izhodišču ne bi smela biti oportunistična in koristolovska, saj je iz vica z vsaj nekaj utopizma in idealizma.

Seveda ZL ostaja oblastno nepreverjena in torej politično tveganje. Vendar lahko rečemo vsaj to: že zdaj pozitivno vpliva na politično prizorišče, pomaga s svojo navzočnostjo razgaljati anomalije, zaradi nje je v javnosti, parlamentu, medijih slišati drugačne glasove in tudi zanikanje, da je sedanji (neoliberalni) red brez alternative. Gorje, če bi bili Cerar, Pahor, Janša, neoti ... res naša nespremenljiva usoda.