Kam pridemo brez domišljije

Maja Novak

10. 7. 2015  |  Mladina 28  |  Ihta

Novica ni najbolj sveža, več kot dva tedna sta že, odkar sem jo slišala, pa še vedno ne morem verjeti ušesom. Zadnje raziskave javnega mnenja naj bi bile pokazale, da je v naši državi z življenjem zadovoljnih kar 80 odstotkov ljudi. Kar štirje od petih. Neverjetno. »Neverjetno,« sem si rekla, v trdni veri, da so te raziskave v resnici opravili isti ljudje, ki režirajo »spontano« početje nastopajočih v resničnostnih šovih, in iz same ljube nejevere sem se lotila brskanja po starih časopisih.

Našla sem, kar sem iskala, in ugotovila, da so podobne raziskave leta 2007 naštele več kot 89 odstotkov srečnikov. Številka se je v osmih letih torej krepko znižala (in bi se najbrž še bolj, ko bi anketarji kaj vprašali tudi Slovence, ki so se spričo neobetavne prihodnosti izselili, zato jih raziskava ni mogla zajeti), in ker se je znižala, ji, pogojno rečeno, verjamem. Docela čudaških izsledkov raziskave morda res niso zakrivili statistiki, ki bi prikrajali to in ono, temveč anketiranci sami, ki so po vsem sodeč nepopravljivo naivni. Natančneje povedano, kronično jim primanjkuje domišljije.

Domišljija je sicer lepa stvar. Pomaga nam pri pisanju pravljic. Na primer: predstavljajte si, da bi Grčija, OXI gor ali dol, na lepem poplačala dolgove. Nato bi pri vaših vratih pozvonilo. Na pragu bi uzrli brezhibno zlikanega mladega metroseksualca in prikupno dekle, oblečeno v narodno nošo ter s koškom domačih dobrot v rokah. »Dober dan,« bi pozdravil mladenič, »denar smo vam prinesli. Grčija je Sloveniji namreč vrnila dolg. Ko ga ne bi, bi vam, vestnemu davkoplačevalcu, nekaj denarja vzeli, ker bi se stroški našega zadolževanja v tujini povečali, ker pa ga je, vam tisti del denarja, ki smo vam ga pobrali za to, da smo ji ga posodili, hvaležno vračamo. Navsezadnje je bil sprva vaš. Glejte, evri so v tejle kuverti. Pa še s koščkom potice in s pirhom iz cekarja moje spremljevalke si postrezite, potem pa vam bo izročila vaš delež kupnine, ki smo jo iztržili ob prodaji NKBM. To je pravično: ta kupnina vam pripada, saj ste bili prav vi, vestni davkoplačevalec, tisti, ki ste banko pred prodajo dokapitalizirali.«

Sleherni med nami lahko čez noč postane socialni problem, samohranilka, upokojenec brez pokojnine, prekarec, brezposelni, klošar. Ali Grk.

Ja, lepo je sanjariti. A kaj, ko celo najbolj butast otrok danes ve, da kaj takega žal ni mogoče. Država nikoli nikomur ničesar ne da niti nikoli nikomur ničesar ne vrne, celo če se ji pomotoma zgodi kaj lepega, na primer gospodarska rast, zato pa spet in spet jemlje. Znova in znova, z novimi in novimi utemeljitvami ter pretvezami. In tako ne razumem, kako je tistih 80 odstotkov zadovoljnih Slovencev lahko zadovoljnih. Za marsikaj so jih že prikrajšali: od socialne varnosti do učinkovitega sistema javnega zdravstva, od možnosti za redno in kolikor toliko trajno zaposlitev do take minimalne plače, ki bi zagotavljala spodobno preživetje. Najhuje pa je to, da se je vse to zgodilo precej enostransko, tako rekoč samovoljno. Nihče ni nikogar nič vprašal. Kako je torej mogoče, da 80 odstotkov zadovoljnih Slovencev ni strah? Navsezadnje nobeden od njih ne ve, kaj si bodo oblastniki jutri izmislili novega. V razmerah neoliberalizma in (zgolj) formalne demokracije bi se sleherni razmišljajoči človek moral počutiti ogroženega. Nič takega se ne dogaja, nobenih takih jamstev nimamo, da bi se smeli slepiti, da smo na varnem. In kako je mogoče, da si zadovoljen s svojim življenjem, če to življenje ni varno?

Malone sleherni med nami lahko čez noč postane socialni problem, samohranilka, upokojenec brez pokojnine, prekarec, brezposelni, klošar. Ali Grk. Za to sploh ni treba veliko. Samo nekaj plač naj zamudi ali za zmerom utone v kaosu stečajne mase, samo nekaj davkov in prispevkov in zneskov na položnicah naj se poveča, pa bomo tam. Sama sem bila v pičli četrtini stoletja priča stvarem, o katerih prej ne bi nikoli verjela, da so mogoče. Ne le smrtim držav, to ni nič – razpada ene od njih sem si v mladostni naivnosti sama želela –, temveč celo smrti mesta. To se mi zdi huje in nekako večje. Kajti ljudje ne živimo v državah, ljudje živimo v hišah in krajih. Kadarkoli se sprehajam po italijanski Gorici (ja, tudi tam imajo neoliberalizem), po njenih malone že neobljudenih ulicah, mimo izložb nekdanjih trgovin, zabitih z deskami, preprosto ne morem verjeti, da lahko povsem opazno umira mesto, ki je predtem prevedrilo in previharilo več kot tisoč let. Mislim, da me je od vsega, kar sem kdaj doživela, to najbolj pretreslo in streznilo. In doživela sem, da so se v povsem resno zastavljeni informativni oddaji nacionalke Tarča nekateri razpravljavci znebili takih šaljivih izjav, kot sta: »Humanizma ne smemo izrabljati za populistične namene,« in predlog reklamnega gesla za slovenski turizem: »Pridite k nam, pri nas bankomati še delajo!« Kako naj se človek ne počuti ogroženega, ko vidi, da so zreli, izobraženi ljudje lahko tako cinični in brezobzirni?

Biti zadovoljen v družbi, ki ti ne omogoča občutka varnosti – s pohano piško v rokah stati ob robu prepada brez varnostne mreže, ne da bi se zavedal, da te lahko že naslednji korak popelje tja, kjer ti pohana piška na lepem ne bo več teknila, ker boš imel polne roke dela s padanjem, to kaže na popolno nenavzočnost domišljije. Ta bi ti lahko naslikala, kako se utegne to, kar se je včeraj zgodilo sosedu, jutri zgoditi tebi. Seveda bi z več domišljije prišel tudi strah. In to bi bilo dobro. Eden od komentarjev grškega OXI se je te dni glasil, da so grški volivci premagali strah pred neznanim. A da ga premagaš in poskušaš spremeniti, kar te straši, moraš strah najprej začutiti – ter si to tudi priznati. Krčevito zatiskanje oči pred resničnostjo in gorečno ponavljanje malone newageevske mantre: »Ni me strah, zadovoljen sem, zadovoljen sem in ni me strah,« bo v današnjih razmerah bolj malo pomagalo.