Vince Staples: Summertime ‘06

Vince Staples je bil do lanskega leta skriti adut med občasnimi sodelavci razvpitega kalifornijskega kolektiva Odd Future. Kolektiva, ki je ostal po vedenju najstniški tudi, ko so člani prerasli polnoletnost in ki je, sodeč po govoricah, pred kratkim razpadel. Staples je bil tisti, ki je prek sodelovanja z Earlom Sweatshirtom demonstriral izjemne in natančne jezikovno-ritmične akrobacije in pokazal, da je mogoče pustiti pečat tudi z ne najbolj od boga danim glasom.

Po tej profilizaciji, ko se je vtisnil v spomin tako rekoč vse zainteresirane publike, kar se tiče ameriškega rapa, so se zelo počasi začele logične priprave na prvenec. Letvico si je postavil visoko kar sam, saj je bilo utrjevanje okopov premišljeno in suvereno, tako rekoč popolno: najprej je Vince lani izdal močno hvaljeno malo ploščo Hell Can Wait, potem pa je album napovedal sijajen singel, ki bo ostal nedvomno eden od največjih hiphoperskih udarcev letošnjega leta, Señorita.

Summertime ‘06 je sedaj prišel ravno prav za »summertime ‘15« in je zdrav odmerek, kontrapunkt in protistrup za vse osladne žajfnice, ki jih neprostovoljno fašemo v tem letnem času. Je izjemno zgoščen paket: dvojni album, ki se odvrti v komaj eni uri in je mračen, siv, počasen. Ne kriči, ampak mrmra. Produkcijo je podpisal pester zborček producentov, največ prstov pa je imel zraven No I. D., nekakšen superproducent, ki je podpisal izdelke vseh, ki kaj štejejo v ameriškem rimaškem srednjetoku: od Nasa do Jay-Z-ja in Kanyeja Westa. Bil je tudi šef Westove založbe GOOD Music, in ko je zamenjal službo, je postal šef službe za A & R pri velikanki Def Jam. Ta težkokategorni CV No I. D. upraviči. Dostavi minimalistične, mrakobne podlage, ki pa se ne kotalijo, ampak tečejo. Svojega raperja razume, ve, kakšen slog mu pristaja. Produkcija je masivna, Staplesov glas pa tanek, in to nasprotje večinoma deluje sijajno. Mladenič se nikjer ne napenja, ampak pripoveduje. Nadaljuje svoje zgodbe uličnega fatalizma in rapa brez tistega lažnega upanja (radiu) dostopnejših raperjev, torej povsem zeitgeistovsko, v skladu z dokončnim zatonom »Upanja« povsem spodletele administracije prvega črnega predsednika ZDA. A Staples nikakor ni odkrito političen: političen je prav in samo skozi osebno zgodbo nekakšne realistične zamorjenosti, brezperspektivnosti. Ne moralizira, nima rešitve, ni patetičen, niti žalosten niti jezen. Nikoli ni bežal pred nikomer razen pred policijo, kakor pravi v enem od besedil.

Summertime ‘06 je plošča, ki bo na dolgi rok verjetno bolj spregledana, kot bi si zaslužila, a ki tudi ne poskrbi za vse svoje kotičke, kakor bi morala. Tu in tam zaštrli kakšna pritiklina – refren, ki ne sodi v vso to sivino, ali Staples, ki je na redkih delih premehek, celo mlačen. Dvojni album, na katerem je dovolj materiala za enojno ploščo neposrednega rapa v polno.