Lev N. Tolstoj: Ana Karenina

Ponatis prevoda klasičnega dela.

Roman, ki ga pozna praktično vsak. Če ga že ni bral, ga je gledal v filmski inačici ali pa prebral vsaj kratek povzetek, če niti tega ne, pozna vsaj mit Ane, ki se zaradi nesrečne ljubezni vrže pod vlak.

Zakaj bi potemtakem sploh brali orjaško knjigo v dveh delih? Pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj je bil že za življenja deležen takšnega spoštovanja, da so Rusi o njem govorili kot o drugem carju. Medtem ko je imel Nikolaj II. za seboj dinastijo, dvorce, državni aparat in armado, je imel Lev samo pero. In z njim je orisal lik Ane Karenine na več kot tisoč straneh. Bi ga Rusi častili kot vladarja duha, ko bi jim junakinjo predstavil kar v črtici?

Tolstojeva moč pač izvira iz njegove voluminoznosti, ki je danes celo večji izziv kot takrat, ko so bralci segali po njej še ne vedši, kaj bodo brali. Kdor bo prebral knjigo, o kateri je že vedel vse, bo samo strmel. Nobenega od sodobnih mitov Karenine ne najdemo v originalu. Ni neizprosnega soproga, ne zlomljene materinske ljubezni, ne zdolgočasenega ljubimca, celo spektakularna smrt je napisana tako metaforično, da jo nepazljivi bralec lahko spregleda, in tudi roman teče lepo naprej še po Aninem koncu. Četudi je delo iz sredine 19. stoletja, so njegove vsebine aktualistične. Ana naroča vse knjige, ki jih hvalijo po žurnalih, in v kratkem se že veseli prihoda zaboja čtiva, ki ji ga pošljejo iz Francije. Heroina bere, potuje, ljubi, trpi in zapeljuje. Zaradi nje njena moška počneta to, kar je celo v sodobnosti nadrealistično, Karenin se iz protesta zaradi ženine nosečnosti z ljubimcem odseli iz skupne palače, Vronski, nekoč salonski lev, se poskusi v slikarstvu. Vsi v Peterburgu so zaljubljeni v Ano, a Ana se z Vronskim odseli proti Moskvi. Roman, zaradi katerega Tolstoju poldrugo stoletje očitajo, da je bil mizogin.

Ljubezenski roman onkraj svojega žanra.