Dr. Samo Tomšič, Humboldtova univerza v Berlinu

11. 7. 2015  | 

Bruseljske igrice

Ko je grški premier Alexis Cipras po zmagovitem referendumu, na katerem so Grki zavrnili Trojkine varčevalne ukrepe, Bruslju predložil različico varčevalnih ukrepov, ki se komaj razlikuje od zahtev mednarodnih kreditodajalcev, je nastal vtis, da je Grčija razglasila kapitulacijo. Mediji, ki simpatizirajo z grško stranjo, so še bolj navili lajno o »grški tragediji«, medtem ko so Evropski politiki pričakovano reagirali z zadržanostjo. In levičarsko občinstvo? Marsikdo je zagnal vik in krik: Prevara! Izdaja! Poraz! Grška vlada po njihovem mnenju ne bi mogla bolj očitno kršiti volje ljudstva. Pa je Ciprasova poteza res tako enoznačna? Seveda ne – treba jo je razumeti kot lakmusov papir, ki naj bi pokazal, ali se evropska stran dejansko pogaja ali zgolj prikrito potiska Grčijo iz evra.

Za Grčijo – in za katerokoli državo, z izjemo Nemčije – je vztrajanje v evru smiselno samo tako dolgo, dokler obstaja možnost reforme celotnega sistema enotne valute. Nemčija takšno reformo seveda sistematično zavrača, ker ji evro služi kot privilegirano orodje za podjarmljanje in izkoriščanje celotnega kontinenta. V nemških očeh je Grčija zatajila na dveh točkah: postala ne neposlušna – beri: na oblast je prišla politika, ki razmišlja s svojo glavo – in njihova gospodarska beda je dosegla točko, kjer je dolg postal nevzdržen in nič več profitabilen. Torej so dosegli trenutek, ko jih je treba odsekati od skupne vlaute. Nedemokratičnost evropskih politično-ekonomskih strategij je tako očitno na dlani. A za razliko od prejšnje grške oblastniške elite, si je Siriza zadala za politični cilj, da izpostavi avtoritarizem evropskega aparata in hkrati poskuša obrniti izhod iz evra v prid gospodarskega okrevanja in obnovitve minimalne politične avtonomije. Nedvomno »nemogoč« projekt, ki pa je nemara postal nujen. Tisto, kar Siriza sistematično počne od vsega začetka, je demistifikacija evra in Evropske unije – in ta demistifikacija je danes več kot potrebna.

S tem seveda nočem trditi, da Cipras ni potisnjen v kot. To je bil najkasneje na točki, ko se je zatekel k referendumu, katerega glavna vrednost je bila v tem, da je pripomogel k formiranju nečesa takega kot je evropska politična vest. Slednja je namreč v krizi obnemela in otopela: večina evropskega prebivalstva delegira odločitve za reševanje kriznih situacij na tehnokratske klike, ki jih sestavljajo korumpirani konservativni in socialdemokratski politiki ter ekonomski »eksperti«. Voliti za konsekventno levico ali glasovati proti varčevalnim ukrepom je v tej situaciji minimalno dejanje poguma, ki ga Grki očitno premorejo kljub nemogočemu položaju. Grška vlada je v celotnem pogajalskem procesu poskušala apelirati na vrnitev k racionalnemu argumentiranju in iskanju rešitev ter hkrati vzpostaviti politična zavezništva onstran grških meja, ki bi skozi pritisk javnosti in medijev na uradno evropsko politiko okrepila njen pogajalski položaj. Iz tega seveda ni bilo nič, ker evropski propagandni stroj uspešno prevzgaja prebivalce severne in vzhodne Evrope v skrajno politično nesolidarnost. Nihče ne razmišlja o tem, da bo po padcu Grčije na vrsti naslednja država, in naslednja, in naslednja. Pri Grčiji je mehanizem zaškrtal, ker je prišlo do upora, a evropskemu aparatu ne manjka strategij, da ga ponovno zaženejo. Izključitev Grčije iz evra je zgolj višek, skrajna točka te strategije.

Tukaj je treba opozoriti na neki problem radikalne levice, ki kaže s prstom na Ciprasovo vlado in ji očita kompromitiranje. Dejansko s tem delajo največjo možno uslugo svojim političnim nasprotnikom v Grčiji, Nemčiji in Evropski uniji. Kajti moč Trojke postaja tem bolj absolutna, čim bolj se na levici obnavljajo prepiri. In seveda so evropski politiki dobro vedeli, da se bo levica razklala najkasneje takrat, ko bo grška vlada pristala na takšno ali drugačno različico varčevalnih ukrepov. Razpoke na levici so se kazale že pred tem zadnjim razpletom dogodkov in na to karto je Trojka vseskozi igrala. Cilj je bil dvojen: strmoglaviti grško vlado in pripraviti Grčijo do prostovoljnega izstopa iz evroobmočja. S tem bi bil videz demokratičnosti evropskih institucij ohranjen in njihova moralna avtoriteta neomadeževana. Grki imajo seveda prav, da v dani situaciji uporabljajo vsa sredstva, ki testirajo dejanske namere v bruseljskih pogajalskih igricah.

S tem nočem reči, da bi morali levičarji vsepovsod ubrati bolj pragmatično usmeritev. Nikakor. Problem je nekje drugje. Marsikateri levičar namreč podcenjuje dejstvo, da je politični nasprotnik – neoliberalne elite in mednarodni finančni lobiji – utelešenje in leglo sistemske korupcije, in potemtakem, da so vsi evropski politiki in ekonomski eksperti pripravljeni igrati izključno umazano politično igro. Manipulacije, laži, prevare, grožnje in uničevalni pohodi so tukaj pravilo. Zato so tudi zahtevali odstranitev donedavnega grškega finančnega ministra Varoufakisa – brez argumenta, zgolj iz patološke kaprice: človek jim je šel na živce, ker je bil očiten kontrapunkt od ošabnega lažnivega evrokratskega birokrata. Varoufakisova racionalnost in argumentacija, dejstvo, da je dejansko predlagal nujno potrebne strategije ne samo za ublažitev grške krize, ampak za odpravo strukturnih napak in gnilih temeljev celotnega evroobmočja, je bila enostavno moteča. Njegovi nasprotniki seveda dobro vedo, da so predlagane strategije nujno potrebne. A kaj, ko v prevladujoči politiki ne gre za racionalno argumentacijo, ampak za ohranitev obstoječega razmerja sil in še konkretneje za ohranitev hegemonije nemškega politično-finančnega aparata. Odgovoriti na pokvarjenost obstoječega sistema z radikalizmom leve politike je nujno, vendar ne zadostno – potrebna je pravilna, sofisticirana strategija, ki bo nasprotnika pripravila do nekonsistentnih dejanj in do javnega razgaljenja njegovih resničnih namer. Če se izrazimo z metaforo: kar je potrebno, ni »radikalno« kričanje, da je evropski cesar nag, ampak vzpostavitev situacije, v kateri ga bo postalo sram njegove obscene golote.

Glasovi, ki danes zatrjujejo, da je Nemčiji uspelo okupirati Evropo, niso tako deplasirani, kot se morda zdi. Varoufakis je v enem od svojih nedavnih intervjujev poudaril, da je Nemčija ustvarila položaj, v kateri je edina država, ki si dejansko lahko privošči izstop iz te politično-ekonomske kletke, ki se imenuje evro. V tej kletki naj bi bile vse države zavezane enakim pravilom in nosile enake obveznosti. A kaj ko znotraj te navidezne enakosti obstaja globoka asimetrija, ki se izraža v dejstvu, da edino za nemško gospodarstvo izstop ne bi pomenil ekonomske kataklizme. To seveda ne pomeni, da bi Nemčija dejansko hotela izstopiti iz evra. Vse, kar nemška politika hoče ohraniti, je ta privilegirani položaj – tega aduta, kot se je izrazil Varoufakis, ki ga nikoli ne bo spravila v igro, a s katerim lahko vseskozi grozi ostalim državam članicam. Istočasno se Grčijo potiska iz evra zato, da se disciplinira vse ostale države, češ poglejte, kaj vas čaka, če ne boste implementirali varčevalnih ukrepov in ohranjali trenutnega razmerja sil v evroconi. Nemška kratkovidnost seveda ne upošteva, da bodo s to strategijo morda sprožili verižno reakcijo. A to niti ni tako pomembno, saj je nemška politika in gospodarstvo v vsakem primeru v win-win situaciji.

Kako potem razumeti vse nedavne pozive Nemčiji, naj prevzame vodilno vlogo pri rešitvi evropske krize? Dejansko bi to pomenilo, da bi Nemčija morala opustiti vlogo evropskega hegemona. Kajti kompliciranost današnje situacije se kaže v tem, da Nemčija delegira svojo vodilno vlogo na evrokrate kot sta Jean-Claude Juncker ali Jeroen Dijsselbloem, oziroma v nemških notranjepolitičnih krogih na politike tipa Sigmar Gabriel (vodja nemških socialdemkratov in koalicijski zaveznik Angele Merkel) in Martin Schultz (evropski poslanec nemških socialdemokratov), ki levico napadajo z bolj umazanimi triki kot nemška »moralna instanca« Wolfgang Schäuble (minister za finance). Omenjeni politiki tudi veliko bolj dosledno uveljavljajo nemške politične in ekonomske interese od samih nemških konservativcev – ko namreč opravljajo umazano delo izsiljevanja, laži in groženj. Seveda se vsi sprašujemo – kaj hoče Nemčija? Hoče uničiti evro? Destabilizirati Evropsko unijo? Eno je jasno, Nemčija hoče še naprej biti hegemon v senci – in pozivi k vodenju so hkrati pozivi k temu, da nemški hegemon napravi svoj coming out. Na dnevni svetlobi bo namreč njegova moč omejena – in pri tej omejitvi igra nemška zgodovina nezanemarljivo vlogo.

Ko je Varoufakis pred dvema letoma še kot profesor za ekonomijo spregovoril na zagrebškem Subersive Festivalu, je med drugim poudaril nekaj, kar bi morala radikalna levica vseskozi ohraniti v mislih. Spomnil je, da danes levica niti približno ni sposobna delovati v situaciji, kjer bi se kriza kapitalizma zaostrila do te mere, da bi recimo pokopala evro in sprožila pohod skrajno reakcionarnih sil. Radikalni levičarji, ki Ciprasu očitajo popuščanje, morda najbolj pričajo o pomanjkanju jasne strategije. Uveljavitev radikalnih idej ni mogoča brez notranje konsolidacije levice in njenega mobiliziranja na vseevropski ravni, kakor tudi ne brez medijske in vsesplošne družbene protiofenzive, ki bo nevtralizirala škodljive posledice proto-rasističnih predsodkov o lenih »južnjakih«. Preden se levica loti svojega najočitnejšega političnega nasprotnika, konservativne politike, ki jo danes pooseblja „železna protestantka“, mora tudi oslabiti glavnega zaveznika neoliberalnih konservativcev – namreč liberalce in socialdemokrate. Šele ko bo na evropski ravni zazijal razkol med dvema političnima silama, brez parazitskih posrednikov liberalnega ali socialdemokratskega tipa, bo levica dovolj konsistentna za prehod v ofenzivo.

Grčija trenutno stoji sama proti vsem, to je tisto, kar je v dani situaciji najbolj »tragično« in kar je slej ko prej moralo pripeljati Ciprasa do ustvarjanja videza, da je pripravljen sprejeti varčevalne ukrepe. To nikakor ne pomeni, da je postal eden izmed vernikov prevladujeoče evropske politike. A v dani situaciji, kjer finančni ministi EU ne skrivajo namere, da ustvarijo pogoje, v katerih bi iz Grčije nastala „evropska Somalija“ (kot so se izrazili Američani), nobeno trmarjenje levega radikalizma ne more rešiti ničesar. Kar se sedaj nikakor ne sme zgoditi, je padec Sirizine vlade. Kajti to bi pomenilo vrnitev koruptivnih konservativnih in psevdo-socialističnih sil, ki bi voljno sodelovale v projektu in usodi, ki jo je za Grčijo skicirala nemška politika.