Za pol fajfe tobaka

Janko Lorenci

17. 7. 2015  |  Mladina 29  |  Kolumna

Mramor, človek z videzom vestnega uradnika, si je že ob vstopu v vlado pridobil poseben položaj, predvsem avtonomijo pri določanju ekonomske politike. Postal je drugi, v marsičem pa najvplivnejši mož vlade, pred premierom. Njegova moč ostaja nezmanjšana, čeprav si je po malem v laseh s premierovo stranko, a ne – kako tipično – zaradi velikih ekonomskih in političnih, ampak zaradi kadrovskih vprašanj. Ah, sladki položaji. A za Cerarja ostaja nepogrešljiv.

Profesorjev ideološki profil ni čist, je nekaj med tehnokratom, neoliberalcem (poltrdim) in pragmatikom. Nekako tako je, ko je bil dekan, vodil tudi ekonomsko fakulteto, ki proizvaja v biznis usmerjene, bolj ali manj neoliberalne diplomirance, ki bodo, s tako navlako v glavi, sokrojili slovensko družbo, ne ravno njej v korist in v prid njene širine.

Podoba skromnega, skoraj kafkovsko delujočega uradnika je varljiva. Mramor ima veliko moč in veliko mu je do nje in do položajev, pravijo tisti, ki ga poznajo pobliže. Je trmast, z zakrnelim socialnim čutom (načrti za odpravo najvišje davčne stopnje; izjava, da »minimalne plače ne smemo zvišati niti za evro«), občutljiv za trepljanje v Bruslju, kjer se vedro smejejo še naši najbolj mrki politiki. Predvsem mu manjka širine in jasnih strateških stališč; v osnovi je finančnik računovodskega tipa. Sloveniji nič ne pomaga, če so taki tudi finančni ministri in voditelji vodilnih članic EU. Naš hoče imeti urejene, uravnotežene finance, tu morata vladati Ordnung und Disziplin, tudi če država zato propade.

S takimi ideološkimi in značajskimi značilnostmi se je vneto vključil v merklovsko evrousmeritev. Slovenija tako varčuje in razprodaja državno premoženje in se da za to trepljati v Bruslju, kjer druge članice z Nemčijo na čelu vedno bolj mislijo samo še nase, kot da bi se že pripravljale na še bolj krizno EU.

Razmerje Cerar–Mramor je razmerje šibkega formalnega šefa in močnega podrejenega. Finančni minister premiera na nekaterih odločilnih področjih, ki presegajo zgolj finančno-ekonomska vprašanja, usmerja in vodi za roko. Če bi bil Cerar iz testa vrhunskega politika, bi ministra in njegovo politiko pretiranega varčevanja ustavil. A ga ni. In nasprotno: če bi bil iz drugačnega testa Mramor, bi Cerarja usmeril drugače in Slovenija bi korakala v smer, ki ne bi tako uničevala občutljivega družbenega tkiva (sociale, kulture, znanosti, športa ...). A Mramor je bil povabljen v vlado kot finančno-ekonomska avtoriteta, Cerar, mož brez trdnih prepričanj in v ekonomskih zadevah neveden, pa je bil takrat popoln politični novinec.

Pri tem začetnem razmerju je približno ostalo. To ni kreativen, produktiven tandem, prej dvojec brez krmarja in epigon zunanjih sap in vetrov. Vlada je moštvo, moštvo mora nekdo voditi, tega voditelja pa ni. Tako imajo ministri bolj ali manj prosta resorska lovišča, skupne smeri in usklajenih prizadevanj v korist celote ni. V takem položaju praviloma prevlada inercija, nadaljevanje politike prejšnjih vlad. Okoli premiera in najpomembnejšega ministra ni ekipe, ki bi se ukvarjala z generalnimi usmeritvami in interesi države. Leto po volitvah lahko rečemo, da moža nimata ne dimenzij ne karakterja za svoji visoki funkciji. Deloma ju rešuje gospodarska rast, za katero pa nimata zaslug. Nasploh je izkupiček profesorjev na oblastnih vrhovih (Cerar, Mramor, Brglez ...) mršav, vreden pol fajfe tobaka, kot je rekel neki oster jezik.

Primer za to je tudi razprodaja. Vsaj pri Telekomu, ki nosi državi zlata jajca, bi moral Mramor prodajo zavreti. Samo bilance bi mu bilo treba prebrati in bi moral reči: Telekoma pa ne. A skupaj s Cerarjem tiščita podjetje v roke prvemu kupcu za prvo ceno, hkrati pa se izmikata odgovornosti, češ da se ne smeta vtikati v odločanje amatersko vodenega holdinga. Izmikanje odgovornosti je skrajno prozorno, a premier in finančni minister vztrajata pri njem – še en znak politične drugorazrednosti in izjemno debele kože.

Celota Mramorjeve politike je škodljiva, dolgoročno katastrofalna: veča socialne razlike, slabi javne službe in že tako okrnjeno suverenost. Taka politika Slovenijo postopoma razkraja in poriva še bolj na periferijo EU. Mramor očitno misli, da je pametnejši od Stiglitza, Krugmana, Sachsa, Pikettyja ..., ki austerity zavračajo.

Naš »uradnik« ni najslabši možni finančni minister, saj se na finance v ozkem pomenu besede spozna. Slabši bi bil ignorant mramorskega profila. Problem našega vrhovnega finančnika so njegovi splošni nazori, ozkost in tipična služabniška drža do »velike« tujine. Na majhne, denimo Grčijo, se rad spravlja. Tu je naša etablirana politika še posebej bedna in tudi neumna; bolj ko Grčijo pomagamo stiskati, manj posojenega bomo dobili nazaj.

Mramor je v osnovi zvest varuh nagnitega statusa quo, ki vlada pri nas in na Zahodu. Brani ga tudi s staro taktiko (neoliberalnih) ekonomistov: državljani, zgodile se vam bodo grozote, če ne boste varčevali, sprejemali omejitev, sekljanja socialne države itd. Taki in podobni politiki uničujejo perspektive te dežele. Konkretni plodovi delovanja oh-kako-kultiviranega Cerarja in ah-kako-strokovnega Mramorja so več revščine, bolezni, nevednosti, pasivnosti in izseljevanja. Ne pozabimo tudi: oba sta predstavnika visokega srednjega razreda, tistega, ki vse sloje pod seboj rad pusti na cedilu.

Kakšni ljudje nas vodijo: napravili bodo nepopravljivo škodo, zleteli z oblasti in brez slabe vesti odcapljali nazaj v mirne profesure, delat svoje študentske klone.