George Monbiot: Naprej k naravi

Ideja o ponovni naselitvi manjkajočih vrst.

Angleški zoolog, novinar in naravovarstvenik piše o ponovni naselitvi volka, medveda, povodnega konja in slona – v Veliki Britaniji. Ne, ni fanatik ne utopist, je celo takšen pragmatik, da sprejema moderne plantaže, saj si ne predstavlja, kako drugače nahraniti milijardne množice.

Čemu torej pripoved o rosomahih, zobrih in levih na evropskih tleh? Monbiot trdi, da je izginotje katerekoli živalske vrste udarec za življenje na zemlji. In seveda prinaša evidence, kot je tista o razširitvi stekline v Indiji po zmanjšanju števila jastrebov. To ujedo je namreč zdesetkalo zdravilo diklofenak, ki ga je zobala s kosi crknjenega goveda. Mrhovino odtlej v izdatni meri pospravljajo potepuški psi, ki so se silno razmnožili, s tem pa sta porasla število ugrizov ljudi in steklina. Podobno ponazori z vplivom naselitve volkov in bobrov na biotsko raznolikost in na samo vizualno spremembo krajine. A zoolog se zaveda, da zgolj apel za toleranco do drugih bitij ni argument, ki bi prepričal državnike in politike, pa tako vključi še materialni standard. S številkami ponazori, da je okoljski turizem veliko donosnejši od lovljenja jelenjadi. Njegov projekt je torej renaturalizacija, ki pa je ne usmerja toliko v mesta, naselja in na polja, temveč v gozdove in od človeka opuščene pokrajine. Toda kako vrniti divjino v naravo? Čim preprosteje – dati ji možnosti, da zaživi sama. To pa je mogoče ob ponovni naselitvi živali, ki so tod bivale. Primer iz ameriškega parka Yellowstone: po prihodu volka so se z jas in brežin voda umaknili jeleni, obrežja rek je poraslo in utrdilo drevje, s tem pa so se razširili bobri, ki so ustvarili okoljske niše za vidre, race, pižmovke, žabe in plazilce ter losose. Knjiga, ki izziva Evropo, ko ji našteje, kdo vse je nekoč domoval na njenih tleh, in nakaže, kako je lek zoper poplave in suše vitalni gozd, ki je sposoben akumulirati in uravnavati gibanje voda.