Idila

Slovenska narava je tako lepa, snažna in čista, da si človek, ko pride tja, ne upa prižgati niti cigarete – ne iz strahu, da bo kaj zažgal, ampak iz spoštovanja. Nehajte. V resnici je ravno nasprotno: ko človek stopi v slovensko naravo, začne kaditi. Tudi če prej ni. In kaditi začne od strahu. Stvari, ki se dogajajo v slovenski naravi, so namreč škodljivejše in nevarnejše od kajenja.

Čakajte, da vidite Idilo, alias “prvo pravo slovensko grozljivko”, ki jo je posnel Tomaž Gorkič. Predpremiero je te dni doživela v Ljutomeru, na 11. Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina (14.-18. julij), enem izmed petih najboljših festivalov grozljivega in fantastičnega filma na svetu (kot je pred nekaj leti oznanila revija MovieMaker), po septembrskem stresnem testu na Festivalu slovenskega filma pa ga 1. oktobra čaka soočenje s slovenskim ljudstvom. Ali bolje rečeno: slovensko ljudstvo čaka soočenje z grozo slovenske idile. Dan mrtvih bo letos prej. In bil je res že skrajni čas, da tudi slovenski film izkleše in postavi spomenik dnevu mrtvih.

V grozljivkah se običajno v naravo, v kakšno globoko, odročno, idilično hosto ali pa tja gor, v osrčje pojočih gora, kjer mobitel ne lovi ali pa crkne ravno tedaj, ko ga najbolj potrebuješ, odpravijo hormonski mladci in mladenke, ki se hočejo v miru zapijati in žgati. V Idili je drugače: v naravo – kombinacijo brezmadežne hoste in sijočih gora – se odpravijo Slovenci, ki so prepričani, da so lepši in tudi pametnejši od narave.

Tu imate dve manekenki, temnolaso Zino (Nina Ivanišin), cinično alternativko, ki ima tega, da je le seksistični objekt, dovolj, a to kljub temu še naprej počne, in plavolaso Mio (Nika Rozman), zbiralko všečkov, ki uživa v tem, da je le seksistični objekt, saj je prepričana, da jo v karieri čakajo še hude, nenadjebljive reči. Vsaj o tem se ne moti. In tu je še Blitcz (Sebastian Cavazza), modni fotograf, čisti profi, ki jima sporoči, da gredo tokrat enkrat za spremembo snemat na “top lokacijo”, kjer bodo imeli mir. Jasno, “top lokacija” je slovenska narava, v kateri mrčes, kot se boji blondinka, ni največji problem.

Blitcz ima prevejano oko, zato ve, da je trik v dobri lokaciji in da ima narava dodano vrednost, toda ne ve, kako hudo dodano vrednost ima. Nima pojma, da nastopa v grozljivki. Nima pojma, da narava v grozljivkah ni prizorišče miru. Ni videl Boormanove Odrešitve. Ni videl dobrih starih gozdnih šokerjev, kot so 2000 manijakov, Teksaški pokol z motorko, Opazujemo te, Ne hodite v gozd!, Past za turiste, Pljunem na tvoj grob in Tik pred zoro. In ni videl novejših gozdnih slasherjev, kot so Hatchet, Prey, Cold Prey, Reeker, Cabin Fever, Wolf Creek in Wrong Turn, v katerih so skušali iznakaženi, deformirani friki s sekirami in mačetami zasenčiti motorko iz Teksaškega pokola z motorko.

Že med potjo tja gor – v osrčje samobitnih planjav, pojočih gora in šumečih gozdov – ob cesti naletijo na gospo v črnem, ne ravno manekensko ruralko, zelo naravno bitje, ki prodaja šnops, jasno, v družbi tipa s frajtonarico, ki ga je modernost tako utrudila, razžrla, pohabila, iznakazila in zavrgla, da bi se sijajno podal prebivalcem one zakotne farme v Teksaškem pokolu z motorko. Če bi frajtonarica ubijala, bi bil Leatherface tega filma, tako pa so ubijalski le srepi pogledi obeh “domačinov”, ki bi bili alarmantni znak za beg, če bi Blitcz – tipična karikatura slovenskega filma, ki živi v svojem vzporednem, negrozljivem, antižanrskem svetu – videl katero izmed tistih grozljivk, v katerih je ošabno, pokroviteljsko mestjansko srečanje s srepimi pogledi ruralnih, gozdnih “domačinov” namig, da bi bilo nemara bolje ubrati kakšno drugo pot, saj veste, takšno, ki človeku omogoča tudi plan B.

Ko se sveta trojica po tem bližnjem srečanju tretje vrste vendarle pripelje na “top lokacijo”, kjer se ji pridruži še stilistka (Manca Ogorevc), simpatična, altruistična in priljudna, potencialna “devica” – alias final girl – te grozljivke (Carpenter obrača, Gorkič obrne), blondinka najprej postoka, saj se ustraši za svojo kožo, ki bi jo lahko poškodovali klopi ali pa kakšna alergija. Ne ve sicer, kaj govori, a ima spet prav – narava s kožo počne strašne, grozne, nepredstavljive reči. Ne, slovenska narava – ta nepopisna lepota – ni za ljudi z občutljivo kožo. Pa ne zaradi klopov in alergij.

A po drugi strani, tudi Blitcz, ki med šutingom od temnolaske zahteva le dve ekspresiji, “ukazovalno in prestrašeno”, ne ve, kaj govori, a ima prav – le da bo v poštev prišla le “prestrašena” ekspresija. Na sceno namreč stopita tipa, “prava” deca, ki jima ni mogoče ukazovati: Francl (Lotos Vincenc Šparovec) in Vintlr (Jurij Drevenšek), irhasta “kmetavzarja” s sekiro, ki izgledata tako, kot da sta zamudila na avdicijo za Wrong Turn. Takšna ne moreta v nebesa.

Rečem lahko le to: lepota ju je zaobšla. Pravzaprav ju je vse zaobšlo. Modernost. Moda. Reforme. Strukturne prilagoditve. In čas. Lahko da sta le mutaciji neprebavljene slovenske preteklosti, lahko da sta prihodnost Slovenije, toda na internetu ju ne boste našli. Moške, ki izgledajo kot “babe”, prenašata tako slabo kot “babe z jajci”, zato mestjani na “konstruktivni” dialog, ki si ga tako želijo, ne morejo računati. Francl in Vintr “babam” obeh spolov pokažeta pravi smisel “rdeče mučilne sobane”.

In ja, ko Francl, “doktor” tega dueta, poprime za delo, ni nobenega dvoma, da je videl vse grozljivke, ki jih je treba videti. Niso ga naredile grozljivke, toda naredile so ga kreativnejšega. Ali pa je le intuitivec s prirojenim smislom za grozo, gorje in gravž. Hej, rukneš šnops, pa imaš več fantazije. “Franclu ni še nihče ušel!” Če bi se na soundtracku privrtel štikel Lep dan za smrt (via Niet), bi bilo že kičasto, pa četudi je res tako lep dan, “preveč lep za smrt”.

Idila je slasher, v katerem si mestjani in “kmetavzarji” drug drugega tako zaslužijo, da komaj čaka, da postane torture porn, ne sicer tako ekstremen kot filma Filozofija noža in Vizije trpljenja, ki ju je posnel ruski grozovitež Andrej Iskanov, ali pa kot Miikejeva Avdicija in Ichi the Killer, toda ravno dovolj, da sporočila o Sloveniji dveh hitrosti, slovenskem kulturnem boju in grozljivo lepi Sloveniji (odkod lepote tvoje?), ki se gnetejo na “top lokaciji”, dobijo barvo, vonj in okus.

Tomaž Gorkič gre z Idilo tja, kamor slovenski filmi še niso šli. Slovenski film premore dve grozljivki, Verbičevo Morano (na IMBD-ju ima oceno 6,5) in Tomašičevo Rabljevo fresko (na IMDB-ju ima oceno 2,7), toda obe sta prizanesli tako Slovencem kot publiki. Idila – slovenski pokol s sekiro – ne špara ne Slovencev ne publike.

Če bi rekel, da je Idila najboljša slovenska grozljivka, bi rekel premalo – Idila je najradikalnejši slovenski film po osamosvojitvi. Maškarada grozljivke. Edini slovenski film, posnet po osamosvojitvi, ki v socializmu ne bi mogel biti posnet. Idila, ki izgleda kot sarkastična parodija reklame za Mercatorjeve “dneve odsekanih cen”, je vsekakor prelomnica v zgodovini slovenskega filma. Ko pride v kino, si jo poglejte, da boste videli, kako malo je treba, da ven pride veliko.

Bolje je počivati v toplem telesu kot pa v hladni zemlji

Preostali štirje filmi, ki tekmujejo za Hudega mačka, glavno nagrado Grossmannovega festivala, so v dobri družbi. Madžarska Lisičja vila Liza, spektakularni prvenec Károlyja Ujja Mészárosa, bolj neogotska fantazija kot grozljivka, nas odpelje v odbito retro Budimpešto, kjer se začnejo okrog eterične, deviške Lize, ki jo obseda bizarni duh japonskega estradnika, kopičiti trupla – predstavljajte si Amelie v Grand hotelu Budapest. Nemški omnibus Nemški strah, ki ga je korežiral Jörg Buttgereit, avtor transgresivnega, povsod prepovedanega Nekromantika, patricidni torture porn preplete z vzporednicami med nacizmom in neonacističnim huliganizmom, to pa dopolni z ekskluzivnim klubom, ki ljudem izpolnjuje vse najmorbidnejše in najekspresivnejše nočne more – predstavljajte si Hanekeja, ki terorja ne pušča med vrsticami nelagodja. Predstavljajte si holivudske paranoidne atomske šokerje iz petdesetih let v dobi digitalnih specialnih efektov, pa dobite ameriški Pik, antievolucijski šoker, v katerem dekadentno vrtno zabavo preplavijo besne ose, ki mutirajo v orjaške, morilske, kanibalske aliene. Film, ki ga ni mogoče brati med vrsticami, ker gre v eno samo vrstico: človek je le še hrana vse dekadentnejšega kapitala, ki obenem tudi dela vse, da bi se ljudje – v tej “dirki proti dnu” – požrli med sabo.

Kanibalizem pa je popolni ready-made v češkem Zlem duhu, v katerem se v Ukrajino priklati ameriška filmska ekipa, ki snema dokumentarno serijo o sodobnem kanibalizmu in ki hoče vzpostaviti stik s kanibalskim morilcem, en passant pa narediti nekaj intervjujev s tistimi, ki se še spominjajo, kako je bilo, ko so se Ukrajinci v času velike lakote (Голодомо́р) – na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja – oprijeli kanibalizma, tako da na koncu vidi hudiča. Predstavljajte si Čarovnico iz Blaira, ki sreča Kanibalski holokavst.

Ker tisti, ki so k filmu prišli kasneje, mislijo, da je format found-footage grozljivke, v kateri od junakov, ki so se s kamero odpravili v pošastno situacijo, ostane le njihov “posneti material”, ki ga zdajle gledate, izumila Čarovnica iz Blaira (tisti, ki niso videli Čarovnice, pa itak mislijo, da je to izumil španski šoker Snemaj!), je vedno poučni in filmsko skrbstveni Grossmann ob številnih dokumentarcih, ki izgledajo kot prave lekcije iz zgodovine žanrskega popa, zavrtel tudi Žive pojédene, doku o vzponu in padcu italijanskega kanibalskega filma. Tu se lahko prepričate, da je format found-footage grozljivke, ki zdaj doživlja pravo inflacijo, ustvaril Kanibalski holokavst, mejnik v zgodovini grozljivke, ki ga je leta 1980 postavil Ruggero Deodato. Kot je rekel, je hotel posneti film, kakršnega si Američani ne bi upali posneti.

In res, film, v katerem od ameriške TV-ekipe ostane le material, ki ga je posnela med amazonskimi kanibali (“Člane ekipe, ki so posneli ta film, so kanibali žive odrli!”), je bil praktično povsod prepovedan, Deodata, osumljenega, da je za potrebe filma res pobijal ljudi, pa so celo aretirali in zaprli. Deodato je moral tja, kamor ni šel še nihče, da bi opozoril, da “kanibale” ustvarja kolonializem in da je – kot bi rekel veliki Frantz Fanon – tretji svet produkt kolonialne Evrope, te “civilizacije”, ki komaj čaka, da se prelevi v zver, ki se hrani s krvjo in znojem tretjega sveta.

Grossmann je v nekaj dneh zavrtel trumo, res trumo filmov, med drugim tudi Spomine na 42. ulico, sijajni doku o razvpiti newyorški ulici, na kateri je bilo v sedemdesetih letih več kinodvoran kot trgovin. Odprte so bile non-stop, vmes pa so jih zaprli le toliko, da so ven pometali trupla. V teh “grindhouse” kinih, baziranih nedaleč od avtobusnega terminala (kot eks Sloga), so vrteli vse, kar je imelo rob, kar je štrlelo ven, kar je briljiralo, izzivalo in šokiralo z nizkim budžetom in visoko smrtnostjo. 42. ulica je bila totalni filmski Babilon, popolni iniciacijski ritual, utopija transgresivnih afinitet, zgostitev vseh tistih katarz, ki ljudi v dolgih, mučnih, depresivnih nočeh, urbanih in ruralnih, vračajo v življenje.

Grossmannov festival, lotmerški grindhouse, je slovenska 42. ulica: tu ste lahko te dni videli latinskoameriški torture porn vampirskih otrok, spletne ilegale in odsluženih nepremičnin, grške nekrofilike, nemške faustiade, slovenske kratkometražne klasike (Mako Sajko, Jože Pogačnik), kratkometražne animacije (npr. Prleki v vesolju), hrvaško reimaginacijo Carpenterjevega Napada na policijsko postajo (Številka 55), italijanski giallo (Nasilno sranje), rusko postapokaliptiko (III), britanski horror divjega zahoda (Krvava luna), animirane flamenko revizije Izganjalca hudiča (Obseden s hudičem), morbidne šokerje Richarda Stanleyja (Hardware ipd.), nordijske odšteke (Nightsatan v zankah smrti) ter dokuje o avtodestruktivnih artistih, avantgardnih glasbenih založbah, bendu Morphine, britanski stripovski reviji 2000 AD, indonezijskih “garuda” akcijah, ki so sproti klonirale holivudske hite, in novem valu britanske grozljivke iz sedemdesetih let, ki je dal take dragulje, kot so Mark of the Devil, Wicker Man in Goodbye Gemini.

A tudi junakov, ki nasedejo idili narave, je bilo na pretek. Nič jih ne ustavi: v perujskem Obličju hudiča med potjo na “top lokacijo” srečajo srepe poglede domačinov in svarilo, da tu ni ne telefonskega ne spletnega signala, a gredo kljub temu naprej. V kanadskem šokerju Nahrani hudiča se odpeljejo v odročni gozd, pa četudi jih – s srepim pogledom vred – posvarijo, da tam nimajo kaj početi. Vprašanje ni, ali bodo preživeli, ampak – kaj bo ostalo od njih?

V gruzijskem psihotrilerju Na mini pa ameriški turist v gruzijski naravi – tam, kjer nima kaj početi – nehote stopi na mino, tako da se ne sme premakniti, če hoče ostati v enem kosu, kar je seveda bujna priložnost za srečanje z gruzijskim Franclom. Turist, pokroviteljski in kolonialistično aroganten kot televizijci v Kanibalskem holokavstu, pač ni videl Idile, zato ne ve, da je v prabitni in neokrnjeni naravi na koledarju vedno dan mrtvih.