C. G. Jung: Rdeča knjiga

Redko delo: knjiga, ki je avtor ni napisal.

Psiholog in psihiater Carl Gustav Jung spada med velikane, ki so za seboj zapustili šole, terapevtske metode in knjige, ki so oblikovale intelektualno sodobnost: Psihološki tipi, Odnos med jazom in nezavednim, Psihologija in religija, Psihologija nezavednega, Človek in njegovi simboli.

Pojma arhetip ne moremo več misliti in uporabljati, ne da bi izhajali iz Junga. A mož, ki je proučeval človeka v njegovi biti, ni le pojasnjeval in zdravil drugih, temveč je za objekt analize vzel tudi samega sebe. Seveda bi bilo priročneje, ko bi se prepustil drugemu terapevtu, no, dejansko je to poskusil, ko je svoje sanje zaupal samemu Freudu, vendar pa jih niti prvo ime psihoanalize ni znalo razložiti. Jungovo dušo je zato lahko iskal le Jung. In njegov projekt je bil edinstven – človek duše ne najde v predmetih in ljudeh, Bog je namreč tam, kjer vas ni. Knjige, ki je prvič izšla skoraj pol stoletja po njegovi smrti, nikoli ni končal, ne pripravil za objavo. Zdaj je z njegovim podpisom pred bralcem. Plačal je davek na svoje ime, saj so dediči in založniki ustregli jungofiliji in ji ponudili še eno mojstrovo delo. Je to knjiga, ki jo lahko beremo? Radovednež bo planil po Jungovih sanjah, a bo presenečen. V njih se ne dogajajo zgodbe, temveč drame. Jung se denimo sreča z Elijo in Salomo, bit pa je nekajstranski dialog. Njegove sanje so obenem polemika in razprava; nekoč se sreča s hudičem, a poanta ni sanjski dogodek, marveč religiozni pogovor s hudičem. Tega, kar si običajno predstavljamo pod sanjami, tega pri Jungu ni. A kaj je počel s sanjskim svetom? Da bi spoznaval sebe, je potreboval sogovornika in ga našel v sanjajočem sebi. Knjiga, ki ni bila namenjena bralcem, je zdaj pred bralci mimo avtorjeve volje. A Jung se prizanesljivo smeje – namesto da bi iskali svoje duše, si lomijo zobe na Rdeči knjigi.