Patrioti z deficitom

Janko Lorenci

31. 7. 2015  |  Mladina 31  |  Kolumna

Hrvaška že ima Mercator, zdaj hoče še teran. »Lastništvo« terana je v primerjavi s prevzemom živilsko-trgovske verige kapljica v morje. Ampak teran zagrizeno branimo, pridelavo in prodajo hrane pa lahkotno prepuščamo problematičnemu sosedu, čeprav bi lahko oblast to norost gladko ustavila.

S Hrvaško nismo ravno dobri sosedje. Čehi in Slovaki, ki so tudi iz skupne razpadle države, si pomagajo, mi tekmujemo in si mečemo polena pod noge. Spopadata se dve slabo razviti državi, polni kompleksov.

Hrvaška politika ni boljša od slovenske, a v nečem je med obema velika razlika. Hrvaška si upa in zna navzven agresivno uveljavljati svoje interese. Naša obstoj nacionalnega interesa zanika, če pa ga v posamičnih primerih že pripozna, z njim ne ve kaj početi. Ali je to povezano z nekakšnim nacionalnim značajem, ne vemo. Toda hrvaška politika je pri zastopanju svojih interesov, ki jih ima za nacionalne, vsekakor agilnejša, učinkovitejša in složnejša kot naša.

Hrvaška je v EU precej manj časa kot Slovenija, a se čemu tudi upre. Njena politika nima manjvrednostnih kompleksov, kvečjemu nasprotno. To se pozna tudi v naših medsebojnih odnosih. Če bi slovenska politika imela v rokah podoben material, kot ga imajo zdaj Hrvati, si ga ne bi upala objaviti, češ, potem bi se videlo, da smo prisluškovali, da kršimo mednarodne norme itd. Kot po navadi bi se bali svoje sence. V EU, ki je vedno bolj bojišče nacionalnih držav, se hrvaška agresivna, pogosto brezobzirna politika znajde bolje kot naši kimavci.

Svoj čas je Slovenija ekonomsko prodirala na Hrvaško in tamkajšnja politika jo je ostro ustavljala. Zdaj teče nasproten proces, toda naša politika to kapitalsko širjenje v Slovenijo s svojim razprodajnim idiotizmom podpira. Hrvaška država svojim velekapitalistom pri tej ekspanziji pomaga in to je ista država, ki zdaj spodkopava – spet z našo klepetavo pomočjo – arbitražni sporazum. Na celotnem pomembnem področju postajamo odvisni od sosede, s katero smo si kar naprej v laseh. Tako postajamo manj odporni proti pritiskom ne samo iz centrov EU, ampak tudi iz neposredne soseščine.

Pri blamaži z arbitražo gre res za osebni amaterizem dveh ljudi, ki naj bi bila profesionalca. V ozadju pa se skrivajo različne slabosti naše politike in področij, na katera vpliva. Hrvaška, a ne samo ona, jih s pridom izrablja.

Varnostno smo očitno skoz in skoz prestreljeni. Pri tem gre bolj kot za tehnični vidik za zanikrn odnos vrhov družbe do skupnih in državnih interesov, med katere kdaj pa kdaj spada tudi zaupnost. Na vse strani nam puhtijo različne skrivnosti, od prodaje Telekoma do arbitraže. Pri mnogih pomembnih rečeh se sami delamo prozorne kot steklo. Primer: urbi et orbi razglasimo, kaj vse bomo prodali v tem in tem času, in že samo s tem bistveno znižamo ceno prodajanega.

Še bistveno ranljivejši do tujine smo zaradi tradicionalne servilnosti do imenitnih, močnih in napadalnih. Mehke hrbtenice imajo vse naše vlade. To vedo v Bruslju, Berlinu in Zagrebu, ki mu nikoli ni bilo res do arbitraže, saj ve, da nas lahko s svojo agresivnostjo tudi glede meje potiska v nenehno defenzivo. Zato zdaj izrablja prvo priložnost, da bi se arbitraže znebil.

Tretjič, ne premoremo resne zunanjepolitične strategije ali vsaj zanesljivega zdravorazumskega kompasa. Toda tako je tudi s celoto našega razvoja. Delček ne more biti genialen, če je tumpasta celota. Tako ni čudno, da v EU ne iščemo zaveznikov, ampak zgolj pokrovitelje, zanemarjamo zamejske Slovence, tolčemo po Grkih, skačemo na nemško-francoski vlak, ki ga ni več ... Vedno več odločitev v zvezi s Slovenijo pada drugje, pozornost naše politike pa je vse bolj usmerjena navznoter. Če kdo ni svetovljanski, je to naša politika.

Ponovimo, ker je pomembno: hrvaška politika je na mednarodnem terenu zagrizeno hrvaška, slovenska pa mlačno slovenska. Z drugimi besedami: naša etablirana politika ima slabo razvit patriotizem, zakrnel občutek nacionalne identitete in pripadnosti. Najprej pripada sebi, potem svojemu razredu, potem pokroviteljem v tujini – in šele potem lastni državi, domovini.

Hitreje ko se menjavajo vlade, bolj ostaja naša politika moreče enaka: ideološko visi na neoliberalizmu, je servilna (odnos do pritiskov EU), ljudstvu jemlje suverenost (okrnjena pravica do referenduma), ne priznava nacionalnega interesa oziroma pomena lastništva v kapitalizmu (razprodaja). Slednje kaže na primitivno, predpotopno gledanje: za kos zemlje ali morja bi se stepla, tisto, kar so generacije Slovencev ustvarile same, pa brezbrižno razprodaja, čeprav so te kreacije (npr. dobra podjetja kot koncentrat različnih znanj) včasih večje bogastvo.

Tudi arbitražni krč potrjuje, da je politika naš največji problem. A problem smo tudi volivci, produkt in producent te politike, saj preveč sprejemamo njeno igro, ki hote ustvarja razklanost populacije – slepi individualizem, sprtost med generacijami, med prekarci in stalno zaposlenimi, med kulturo in proizvodnjo. S tem prikriva zgrešen razvoj, zlasti poglabljanje razslojenosti. Delavci so nekoč dobro vedeli, da so en sloj, da živijo v razredni družbi in da si lahko pomagajo le z razrednim bojem in povezani. Do tega se bodo morali dokopati tudi prekarci, upokojenci, študenti ...

Z arbitražo smo tvegali, vendar z razlogom. Zdaj s slabostmi, vgrajenimi v sama jetra politike, to razumno potezo ogrožamo. S celoto politike, z razprodajo, servilnostjo, nižjimi davki za premožne ... pa brez razloga samo izgubljamo. Škoda zaradi tega je neprimerno večja, kot če bi arbitri razsodili v prid Hrvaške.