Dajana Ljubičić, modna oblikovalka

Že kot čisto majhni sta s sestro z zanimanjem opazovali, kako mama ustvarja oblačila. Z njo sta šli nakupit blago, ob njej sta bili, ko ga je na tleh krojila in potem iz njega šivala srajce, hlače, plašče ...

Vsa ta oblačila je potem seveda nosila. Pravzaprav je takrat nosila skoraj izključno doma sešita oblačila, zato si je kot najstnica tako zelo želela, da bi kdaj lahko oblekla tudi kaj kupljenega v trgovini. Ko si je s prvo gimnazijsko štipendijo privoščila prvi šoping, se je počutila kot upornica. A tudi sama je šivala. Najprej za Barbike.

Veliko je tudi risala in ustvarjala iz vsega, kar ji je prišlo pod roke. Kot srednješolka je pisala poezijo in v četrtem letniku je skupaj z nekaj vrstniki izdala zbirko pesmi. Vleklo jo je v toliko različnih smeri, da se nikakor ni mogla odločiti, kaj bi študirala. In tako je študij za nekaj časa odmislila in z Gorenjske odšla v Milano.

Že kako leto ali dve se je namreč ukvarjala tudi z manekenstvom ter tako vzpostavila prvi stik z domačimi modnimi oblikovalci, z Zoranom Garevskim, Natašo Peršuh, Uršo Draž ... in seveda z njihovimi kreacijami. Potem pa so jo povabili v tujino, v eno od prestolnic mode. In ker so bila takšna vabila takrat redka, je šla. Danes pravi, da jo je Milano naredil močnejšo. Morda pa je bila le zrelejša od mnogih drugih deklet, ki so obupovala ob vsakodnevnih zavrnitvah na castingih, in morda je tudi zato kmalu spoznala, da si želi nečesa drugega – postati industrijska oblikovalka.

Vpisala se je na ljubljansko ALUO in v tretjem letniku začutila, da želi spet ustvarjati tudi iz blaga. In tako je profesorja Pezdirca prepričala, da bo namesto prototipa paličnega mešalnika raje ustvarila kolekcijo oblačil. Z nasveti ji je priskočil na pomoč sam Zoran Garevski, ki jo je tudi pozneje venomer spodbujal, in naslednje leto je že študirala vzporedno – ob industrijskem oblikovanju še modno oblikovanje na Naravoslovnotehniški fakulteti.

Ker je bila pri osnovah samouk, se je dela lotevala nekoliko drugače od sošolcev, a že s svojo prvo študijsko kolekcijo, z oblačili visoke mode iz recikliranega džinsa, opozorila nase. Zmagala je na mednarodnem natečaju Mittelmoda in za nagrado ji je pripadlo enoletno delo v Levisovem evropskem oblikovalskem studiu. Čeprav sta jo čakala dva študija, je bila skušnjava, da bi od blizu spoznala ta vidik modne industrije, prevelika, in tako jo je mahnila v Belgijo, tam sodelovala pri nastajanju prihajajočih kolekcij, predvsem pa spoznavala ogromen vpliv marketinga na modno industrijo ...

Domov se je vrnila v čisto drugačen svet. K majhnim kolekcijam za večinoma stalne, poznane naročnike, a to ji je bila še posebno dragocena izkušnja. Tudi zato, ker jo je lahko izkusila kot ena od desetih mladih oblikovalcev, ki sta jih Zoran Garevski in Nataša Peršuh povezala v čisto novi platformi Young@Squat in jim omogočila preboj. Postali so žarek upanja, da se kljub potopu oblačilne industrije in prevladi hitre mode pri nas da prebiti z avtorskim delom, o čemer priča tudi nagrada trend iz leta 2012. Pa vendar se zgolj z avtorskim delom ne da preživeti. Sama je zato tudi gledališka kostumografinja (denimo pri predstavi Katarina po naročilu in plesnem performansu Britev) ter stilistka pri televizijski oddaji Prava ideja, modnih časopisih in oglasih.

Squatovci so hitro postali ekipa, pomagali so si z nasveti in idejami, ustvarjali so skupne, pa tudi samostojne kolekcije. Njena dela, vedno nežna in nosljiva, so bila sprva zelo barvita, lanska kolekcija pa je bila temačna. Tisto obdobje je zaznamovala Zoranova bolezen. »Gotovo se je to poznalo, saj sva bila zelo povezana. Takrat mi je bilo v resnici pomembno le, da po njegovih zamislih s skupnimi močmi dokončamo njegovo kolekcijo, za katero smo vedeli, da bo verjetno njegova zadnja. Moja kolekcija je bila postranskega pomena,« se spomni, čeprav je stroka potem obe kolekciji pospremila z zelo pozitivnimi odzivi.

Prav takšnih je bila deležna tudi njena najnovejša, letošnja kolekcija, navdihnjena s starinskim spodnjim perilom iz belgijskih vintage trgovinic. Poimenovala jo je Blue me away, kot da bi slutila, da jo bo – po eni od interpretacij imena – že kmalu odpihnilo kam daleč stran.

In res jo bo. Vmes je namreč priletela nepričakovana ponudba, zaradi katere se te dni seli v Indonezijo. Tako kot je nekoč preprosto morala videti zakulisje Milana in multinacionalke Levi’s, se ji zdaj zdi, da preprosto mora videti zakulisje morda poslednjega dela modne industrije, ki ga še ni doživela v živo. Zaveda se, kako temne plati ima lahko ta industrija, zato je od delodajalca s petimi manjšimi tovarnami, ki ustvarjajo blago, vezenine, vzorce in tudi oblačila za velika podjetja z Zahoda, zahtevala zagotovilo, da zanj ne delajo otroci. Če bo ugotovila nasprotno, bo ukrepala.

Zanjo je to velika priložnost za preboj njenih oblikovalskih kosov v največje evropske trgovine. Morda pa tudi začetek vrnitve k industrijskemu oblikovanju.