Sleaford Mods: Key Markets

Sleaford Mods je nottinghamski dvojec postpunkerskega rapa in je zvok britanske ulice, bolje rečeno britanskega delavskega razreda na periferiji. Zvok britanskega delavstva je seveda večpomenka, saj je v zadnjih desetletjih zavzel zelo različne zvočnosti in oblike – od punka do postpunka, acid housa, jungla, grima in drum ’n’ bassa. Prav slednja, boben in bas, sta glasbeno izhodišče dvojca Sleaford Mods, vendar povsem drugačno, še bolj retro od tega plesno-elektronskega žanra. Dvojec je bolj punkerski, v nekaterih bolj našpičenih trenutkih spomni tudi na skupino ESG in njen prostotekaški, plesni gruv funk punka newyorške scene osemdesetih let.

Podlage so v resnici eksplicitno programirane, grobo zankane, a zato ne delujejo nič manj distorzirano živahno. Poseben pečat kot po navadi pritisne vokal: strupeno preklinjanje, ulično komentiranje ali zmerjanje, govorjeno »petje«, linearno rapanje in tudi občasno fušanje Jasona Williamsona. Toda če ob linearnem, govorjenem nizanju besedil pomislite na primerjavo s projektom The Streets, bi se težko bolj zmotili. Sleaford Mods je veliko bolj uličarski od Ulic.

Ta formula ne obljublja ravno uspeha, vendar se je dvojcu nepričakovano vseeno zgodil. Sleaford Mods je, opasan z dvema »pravima« in številnimi »nepravimi« albumi, od leta 2007 do danes postal pomemben del trenutne britanske glasbene panorame, deležen je bil neštetih kritiških izrazov odobravanja in odkorakal na velik del pomembnejših festivalov.

Novi album Key Markets le stežka ločimo od prejšnjega Divide and Exit, a pri tako specifičnem bendu je jasno, da se požvižga na trenutne trende in tudi na osebno rast in razvoj. Še zmeraj pljuva po britanskih družbenih razmerjih, po politikih, medijskih osebnostih, zabavljačih, mehkužnih glasbenikih. Toda to pljuvanje je povsem lokalno – sliši se, kot da ob požirku piva prihaja izza šanka puba na nottinghamskem vogalu – v izrazitem narečju in slengu osrednjega vzhoda Velike Britanije. In še zmeraj gre za povsem preproste podlage, postpunkersko osnovne gruve, zanke bobnov in basa, ki so nanizane izrazito repetitivno in nepretenciozno.

Za popolno razumevanje fenomena Sleaford Modsov moraš biti insajder: najprej moraš razumeti močno in s slengom popolnoma začinjeno Williamsonovo narečje, potem pa še trenutne razmere v Veliki Britaniji, politične, družbene in popkulturne. Kar pa ne pomeni, da s površno šepavim poznavanjem aktualnih otoških razmer ne moreš ujeti splošne jeze, s katero postreže plošča, torej občega sporočila v zrak iztegnjenega sredinca, ali migati z glavo ob učinkoviti preprostosti viž.

Na koncu lahko rahlo cinično ugotovimo, da je povsem lokalen dvojec, ki se gre šankersko bentenje in katerega ritmična sekcija uporablja retro »reži in lepi« postpunkerske gruve, ena bolj političnih ali pa vsaj ostrih deviantnih atrakcij v sodobni britanski popularni glasbi, ki odzvanja daleč čez Rokavski preliv. Kriza?