Kirmen Uribe: Bilbao–New York–Bilbao

+ + +

Muzej iz črk

Houellebecq nas v romanu Zemljevid in ozemlje postavi v svet, v katerem poklici izginjajo, vendar jih Evropejci oživljajo, postopno, v malih serijah, zaradi podpor jih obnavljajo v kar najekskluzivnejšem obsegu. Ne toliko zaradi ekonomske koristi, v svetu hiperprodukcije je ta zanemarljiva, temveč zato, ker prodajajo pretekle zgodbe tistim, ki še proizvajajo oziroma imajo obilje naravnih virov in lahko potujejo in kot v rezervatih gledajo, kako je nekoč živela Evropa. Uribejeva proza je tak muzej, posvečen Baskom nasploh in njegovi rodbini posebej, predvsem dedu in očetu, kapitanoma ribiških ladij, ki sta plula lovit na morja in med čeri daleč od škotskih obal.

Uribe se pisanja loti troslojno; ob faktičnem delu, ob odštevanju, ki ga ponazarjajo podatki o poletu in položaju na zaslonu med poletom med Bilbaom in New Yorkom, se mu zapiše svašta: spominske slike, ki jih nabira kot pisatelj, o skupnosti ribičev in vražah, izgubljenih besedah in pomenljivih, neponovljivih dejanjih. O pogumu in pretkanosti pomorcev, kakor se ju spominjajo pričevalci in kolikor ju je mogoče rekonstruirati iz obledelih in porumenelih fotografij, napisov na grobovih in podobnih ostalin. Za Nesijem, ki popisuje italijanske tekstilce in njihov propad zaradi nekonkurenčnosti, ki jo je povzročila globalizacija, bi lahko ponovili, da Uribe piše »zgodbo o mojih ljudeh«, o neki davni, plemeniti in izginuli preteklosti.

Zraven se mu pritakne marsikaj o baskovskem jeziku, predvsem pa še vedno živem spominu na republikansko vojno in tistih redkih falangistih med Baski; o tem, kako so Guernico naročili pred Picassom drugemu in jo je imela vsaka hiša, kot opomin, oni recimo polakirano, kar ga je utrjevalo v zmoti, da je njihova domača original. Ker je pretekla rana živi sok, je ena od pripovednih linij v tem romanu o pisanju romana in pisateljevanju sploh, tista o druženju, kljub izgnanstvu in značajskim različnostmi, med slavnim arhitektom in slikarjem, politično nasprotnima, vendar neomajno strpnima in odločnima v prijateljevanju.

Uribejeva proza je rinfuzna, razsuta. Polet in koordinate na poti v Ameriko, kamor gre na srečevanja s kolegi, jo le ohlapno povezujejo. Bolj dobimo vpogled v težave s pisanjem, zato spomin na poklice iz preteklosti pogosto zašpili s primerjavo s pisateljevanjem, hvaležno citira vsakovrstno med raziskavo dobljeno oporo, vse zato, da bi vrnil baskovskemu jeziku in ljudem, ki so ga govorili, spomin in dostojanstvo. V pomorska mesta, natrpana s turisti in permanentno fotkana z vseh strani, nas ekskluzivno popelje v tem literarnem poskusu, ki kot gradivo čaka na pravo fabuliranje in izmišljijo, na to, da avtor med kopico drobnih štorij po selekciji izbere pravega romanesknega junaka.