Dieter Plehwe

»Če bomo pridni, ne bomo močni«

Neoliberalizem je postal prevladujoča družbena teorija, ker so bili neoliberalci dejavni, ko je bila levica prepričana, da bodo njene ideje solidarnosti večno veljavne, pojasnjuje Dieter Plehwe iz berlinskega Znanstvenega centra za družboslovne raziskave.
Plehwe raziskuje družbeno neenakost in socialne politike, predvsem pa širjenje neoliberalne družbene teorije. Neoliberalci danes niso nič manj dejavni kot nekoč, levica pa se še vedno ni zbudila, še poudarja nemški sociolog.

Neoliberalci trdijo, da zagovarjajo svobodo, vendar pogosteje govorijo o predlogih konkretnih politik, kot sta privatizacija in fleksibilizacija trga delovne sile. Kaj je zanje pomembnejše?

To dvoje se seveda ne izključuje. Treba je vedeti, da je njihova svoboda povsem drugačna od tiste, ki jo poudarja levica. Na levici gre za zmanjševanje neenakosti, neoliberalci pa svobodo utemeljujejo na zasebni lastnini. Vodi jih splošno razumevanje, da je neenakost dobra.

Da je naravna?

Ja. Prizadevanje za tako svobodo vodi v predlaganje točno določenih politik, torej zagovarjanje privatizacije in krčenje socialne države. Konkretni predlogi so odvisni od tega, kje neoliberalne organizacije delujejo in kdo jih financira. Ideološka raven pa je tista, ki združuje vse neoliberalce. Ti niso samo instrument lastnikov kapitala, ampak imajo vizijo sveta, ki gre pač v isto smer kot želje kapitalistov.

V svojih delih poudarjate, kako je bilo za širjenje neoliberalizma pomembno, da so načrtno ustanavljali raziskovalne in intelektualne organizacije, tako imenovane možganske truste. Danes neoliberalne ukrepe zagovarjajo tudi Evropska unija, Mednarodni denarni sklad, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj … So neoliberalni intelektualci dosegli cilj?

V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila prevladujoča družbena teorija povsod taka, da je zagovarjala širjenje države blaginje. S tem so se strinjale tudi konservativne stranke. V času krize v začetku sedemdesetih let je bilo že drugače. Številne institucije so sprejele, da imajo neoliberalci pravi odgovor na takratno stagflacijo, torej na hkratno naraščanje brezposelnosti in inflacije. »Delo je opravljeno,« je takrat dejal Milton Friedman.

Vendar se je število neoliberalnih miselnih trustov od takrat zelo povečalo.

To kaže na hegemonijo neoliberalnih idej in družbenih tehnik. Neoliberalni miselni trusti so postali del režima, del institucionalnega reda in moči. Prostor politike je postal tehnokratski in zato elitističen in nedemokratičen. Te svetovalne organizacije so nadomestile politike in strankarske strokovnjake. To velja tudi na primer za okoljevarstvene organizacije, ki se prav tako množijo. Vendar so te vseeno drugačne od neoliberalnih, saj so njihovi politični cilji veliko ožji od neoliberalnih.

V raziskavi ste ugotovili, da vse neoliberalne organizacije v Evropi podpirajo varčevanje, da so med seboj tako povezane, da sestavljajo mrežo, in tudi, da so povezane z desničarskimi političnimi strankami.

Ekonomist John Maynard Keynes, katerega teorije so dolgo upoštevale vse zahodne vlade, je zagovarjal varčevanje, ko gre gospodarstvu dobro, in trošenje države v času krize. Oboji, neoliberalci in delodajalci, zagovarjajo neprestano krčenje države. Prvi iz ideoloških razlogov, drugi, ker se potem lahko znižajo davki in ker se tako odpira prostor za zasebna podjetja. Neprestano varčevanje v resnici pomeni, da se varčevanje ves čas zaostruje. Po tej poti se družbe vračajo v dvajseta leta prejšnjega stoletja.

Na levici gre za zmanjševanje neenakosti, neoliberalci pa svobodo utemeljujejo na zasebni lastnini. Vodi jih splošno razumevanje, da je neenakost dobra.

Zamisel o neprestanem varčevanju se ni rodila s to krizo. Državam so omejitve pri porabi že prej nalagale institucije, kot so Evropska unija, vodstvo evroobmočja, Mednarodni denarni sklad …

Že veliko pred sedanjim dogajanjem v zvezi z Grčijo je bilo jasno, da je to sporno. Ampak razen v Grčiji so povsod na oblasti desničarske stranke, ki vneto podpirajo varčevanje, ali nominalno socialdemokratske stranke, ki se z varčevanjem strinjajo, ker znotraj sedanje institucionalne ureditve ne vidijo druge poti. Edina evropska država, ki ima znotraj sedanjih okvirov manevrski prostor, je Nemčija. Ta pa se ne premakne.

Zakaj ne?

Ker je veliki zmagovalec krize. Veliko bogatih je vzelo denar z računov v Grčiji in ga premaknilo v Nemčijo, saj je ta postala varen pristan. Toliko denarja prihaja, da se Berlin gentrificira, najemnine rastejo. Nemška vlada v teh procesih, čeprav škodijo drugim državam in tudi marsikomu v Nemčiji, dobiva neprestano potrditev svojih politik. Lahko le upam na močnejše zavezništvo, ki bi temu nasprotovalo. Ne kot nasprotovanje Nemčiji, saj so tudi tukaj politiki in intelektualci, ki nasprotujejo vladajočim strategijam.

Vendar ne prevladajo?

Zanimivo je opazovati neoliberalno opozicijsko stranko Alternative für Deutschland (Alternativa za Nemčijo). Zdaj sicer razpada na nacionalistični in ekonomsko-liberalni del, a zadnja tri leta je močno rasla in pomeni velik pritisk za vladajočo Krščanskodemokratsko unijo. Kanclerka Angela Merkel in finančni minister Wolfgang Schäuble sta prisiljena disciplinirati Grčijo, sicer bosta izgubila desničarske volivce. Skrajna desnica vleče center proti desni tudi v Franciji, na Finskem … Na Danskem so celo socialni demokrati začeli zagovarjati nacionalistična in protiimigrantska stališča. Podobnega pritiska z leve ni videti.

Pravite, da je pomembno, da se zavedamo mreže neoliberalnih organizacij in jo raziskujemo. Zakaj?

Predvsem zato, da se izognemo nacionalizmu. Danes se na primer glede varčevanja poudarja vloga Nemčije, Angele Merkel, Wolfganga Schäubla in nemških ekonomistov. Nedvomno imajo pomembno vlogo, vendar te igre ne bi zmogli odigrati sami. Če vidite mrežo neoliberalnih organizacij, je jasno, da imajo veliko sodelavcev v številnih državah. Že na začetku neoliberalizma je bilo tako. Čikaška šola in avstrijski ordoliberalci so bili neprestano v stikih, vplivali so drug na drugega. Gradili so nekakšno meddržavno stranko.

Je zavedanje o tej mreži pomembno tudi zato, ker na levici ni ničesar podobnega?

Včasih je bil internacionalizem ključna prvina napredne misli, zdaj se napredne sile ideološko in nacionalno drobijo. Neoliberalci imajo organizacije, namenjene vplivanju na politike posameznih držav, a nad tem ohranjajo paradigmo, ki ima internacionalne težnje. Na levici se temu morda najbolj približa antiglobalizacijsko gibanje, vendar se po vztrajnosti in zavzetosti ne more primerjati z neoliberalnimi mrežami.

Varčevanje ima tudi populistično komponento, ki se kaže v poudarjanju »lenobe« prebivalcev južnoevropskih držav …

To prepričanje je zelo podobno prepričanju o lenih brezposelnih. Ampak najprej imaš milijon ljudi, ki so preleni, da bi delali, nato naenkrat dva milijona in tri … To prepričanje je zelo lahko ovreči, vendar je vseeno izjemno nevarno.

Težava ni v toliko v tem, da ljudje ne bi priznavali stvarnosti in bi vztrajali pri veri v staro idejo nemškega gospodarskega čudeža. Težava je v tem, da bi marsikdo v Nemčiji rekel: pa kaj?

Če je neoliberalizem projekt, ki koristi višjim slojem, kako pojasniti to njegovo populistično komponento?

Ker je s tem mogoče odvrniti pozornost od krize kapitalistične ureditve. Če govorimo o lastnostih posameznikov v posameznih državah, se ne pogovarjamo o tem, da sistem ne deluje.

Analizirali ste panogo letalskih prevozov in opozorili na zniževanje stroškov dela. Kaj se dogaja?

Slabo plačano delo povečuje produktivnost in tako nizkocenovni prevozniki spodkopavajo tradicionalne in uveljavljene družbe. Najinovativnejši so tam, kjer so sindikati močni, saj ne morejo preprosto znižati plač in poslabšati delovnih razmer. Ryan Air na primer izkorišča evropsko zakonodajo tako, da delavce, ki delajo v Nemčiji, zaposli na Irskem. Ali pa stevardese zaposli na podlagi fleksibilnih pogodb.

Nizkocenovni prevozniki imajo glede na število zaposlenih veliko večje dobičke od uveljavljenih družb. Bodo zato tudi te začele uvajati njihov model?

To se že dogaja. Pravzaprav je zelo podobno kot v razmerju sever–jug v sedanjih evropskih odnosih. Če se v nizkocenovnih družbah ne poveča vloga sindikatov in se delavski standardi ne zvišajo, jih bo druga stran pač posnemala. Računanje na dobrohotnost bogatih se ni še nikoli izkazalo za dobro strategijo.

Omenili ste koristi, ki jih Nemčiji prinaša kriza, ampak tudi v Nemčiji ni vse dobro. Prekarnost in slabo plačano delo zelo naraščata.

Seveda. Nemčiji in njenemu gospodarstvu se šteje v dobro, da nima deprivilegiranih ljudi in da ima homogen, usposobljen in dobro plačan delavski razred. To je 30 let stara predstava, ki niti takrat ni povsem držala, danes pa še veliko manj. Delodajalci uspešno znižujejo stroške, zaradi reform je država blaginje manjša, vse več je izkoriščanja migrantskih delavcev … Težava ni toliko v tem, da ljudje ne bi priznavali stvarnosti in bi vztrajali pri veri v staro idejo nemškega gospodarskega čudeža. Težava je v tem, da bi marsikdo v Nemčiji rekel: pa kaj? Pri neoliberalizmu gre za zagovarjanje neenakosti. Ideje egalitarnosti so del socialdemokratske dobe, ki je minila. Zdaj se verjame, da ljudje dobijo, kar si zaslužijo. Posameznik je sam odgovoren za svoj prihodek.

Lahko v tem vidimo tudi kaj dobrega? Če je povsod vedno več prekarnosti in slabo plačanega dela, ali to pomeni, da si vse več ljudi želi sprememb?

Zanimivo je, da so včasih vladajoči težili k temu, da se izobraženi ljudje integrirajo v zgornji razred, s čimer naj bi preprečili upor. Danes pa nizko plačilo dobivajo tudi zaposleni na univerzah, novinarji in drugi intelektualci.

Hkrati je treba upoštevati, da je ravno neoliberalno pojmovanje svobode velika ovira pri združevanju delavcev.

Seveda, če ljudje to kupijo … Desničarji pravijo, da so pripravljeni biti solidarni, ampak le, če je drugi najprej pripravljen prevzeti odgovornost zase. Danes se solidarnost pogojuje s »pridnostjo«, kar je seveda nekaj popolnoma drugega kot brezpogojna solidarnost. Delavski razred mora zato solidarnost videti kot nujo v boju proti močnemu nasprotniku. Če bomo pridni, ne bomo močni. Naša moč je v združevanju.