Otroški kotiček

Maja Novak

7. 8. 2015  |  Mladina 32  |  Ihta

To je mora sleherne matere. Vašega triletnika sredi trgovine napade ihta, nekaj bi rad – sam ne ve, kaj, ali ciplje ali Muro, ampak to hoče pri priči, takoj, zato se vrže na tla in vrešči, zvija se in s peščicami bije po tleh, cepeta, vi pa ste popolnoma nemočni, vaše besede, tolažba, grožnje, rotenje ne prodirajo do njega in ne morete ga ne prijeti ne dvigniti, ker je na lepem ves spolzek, težak je kot cent in nikjer nima oprimkov (ta manever otroci odlično obvladajo), drugi nakupovalci pa zgroženo buljijo v vas in si nekaj šušljajo, da vam postane kot beli dan jasno, kako ste se spremenili v tisto najbolj zavrženo vseh bitij, slabo mater.

Skratka, mulček ne komunicira. Z vami se bo pogovarjal, ko bo sam hotel, do takrat pa bo po njegovem: ne bo se pogajal, ne bo se igral arbitraže, arbitražnega sodišča sploh ne priznava in njegovih morebitnih odločitev ne bo spoštoval, saj se točno zaveda, da ni sile na svetu, ki bi ga k temu prisilila; če vam nameni kako besedo, jo pospremi z očitajoče iztegnjenim tolstim kazalčkom: »Ti si kriva! Ti si začela!« Čeprav to pravzaprav ni res, kajti celo če je prestregel kako neprimerno besedo o cipljih in Muri med vami in vašim partnerjem, to pomeni, da je takrat že nevzgojeno, budno vlekel na ušesa, to pa (v drugo) pomeni, da je začel on ... Ampak v tej smeri sploh nima smisla razpravljati dalje, saj bi to (v tretje) pomenilo, da se sami spuščate na raven malega trmoglavca. Kaj sploh lahko storite?

Prav nič. Dobro se zavedate, da bi bilo najbolje sesti kam na samo, molčati in potrpeti, si morda prižgati cigareto in popiti pivce za živce ter pustiti mladiča, naj se naveliča sitnarjenja po naravni poti: ga bo že minilo, slej ko prej ga bo premagala zaspanost, pa tudi kakšne volitve bodo že mimo. Ampak tega, točno tega, žal, nočete narediti, ko pa se bridko zavedate, da vas vsa mednarodna skupnost, pardon, hočem reči vsi ljudje v trgovini, še vedno prebada s pogledi (ali pa si to vsaj domišljate) – in prav v trenutku, ko je mali s svojim vedenjem jasno dokazal, da ima mnenje mednarodne skupnosti v nekaterih okoliščinah dosti manj teže, kot se vam je zdelo (ko pa se kljub ogorčenim tetam in stricem mišek še vedno dere!), prav v tem trenutku, ko bi si podobno nonšalanco lahko privoščili tudi sami, naredite ravno nasprotno: med drugimi nakupovalci poiščete arbitra, čestitate si, ker ste ga dobro izbrali, prijaznega dedka s stoletnimi modrostjo in izkušnjami, vsem zbranim hitite razlagati, kako za vas arbitraža, samo arbitraža nekaj velja in pomeni; zdaj, po 15 minutah otroškega besa in ihte vas otrok in njegove zahteve, po pravici povedano, sploh ne zanimajo več, pomembno je mnenje mednarodne skupnosti, in da bi bilo vam naklonjeno, se pretrgate od napora, pot vam lije za bluzo in nedrček, šminka se vam je razmazala in sladoled v nakupovalnem vozičku se je že zdavnaj stopil ... Zakaj, hudiča, počnete vse to? Ko pa vam je pobič dal nedvoumno vedeti, da zanj mednarodno pravo ni pravo, saj njegove zapovedi niso pospremljene s sankcijami! (Mimogrede, nekaj podobnega je za časa mojega študija zatrdilo ugledno število uglednih profesorjev mednarodnega prava z univerz nekdanje Juge, in sicer v časih, ko so bili mednarodne organizacije ter civilizirani mehanizmi mednarodne politike vsaj v moralnem pogledu dosti bolj spoštovani kot danes.) Kaj torej lahko storite, če vas otroček tudi v prihodnje ne bo ubogal? Prav nič. Mu boste napovedali vojno?

Razmerij med domnevno suverenimi državami že zdavnaj ne kroji nič drugega kot gospodarstvo in interesi kapitala; kakšno mednarodno pravo neki.

No ... ko smo že pri reductio ad absurdum: če naj tako kot vsi drugi novinarji in kolumnisti v minulih tednih končno spregovorim o Hrvaški (o kateri povsem očitno nisem govorila do zdaj): mar ni dobro, da se v torek nismo udeležili tiste znamenite parade? Mar ni dobro, da nanjo nismo poslali vseh treh pilatusov in desetih gardistov? Ko bi med nami in našimi najboljšimi sosedi kdaj resnično izbruhnila vojna, bi tako mogočno, udarno, taktično, operativno in strateško silo vendar kazalo skrivati, da bi z njo nasprotnika presenetili iz zasede; nobenega smisla nima, razkazovati jo, saj bi potem ves svet vedel, kaj vse premoremo v svojih kasarnah. Tri pilatuse, deset gardistov. (Malce dvomim, da bi se jih kdo ustrašil.) Ampak šalo na stran: sleherna poklicna vojska je v državi naših kvadrature in premera lahko samo šala. In o kakem spopadu s komerkoli niti v šali ne more biti govora. Navsezadnje skoraj celoten korpus naših počitnikarjev prav te dni letuje na Hrvaškem. Navsezadnje imajo Hrvati po vrsti sezonskih razprodaj slovenskega premoženja v rokah zajeten del naših turističnih zmogljivosti pa velike trgovce pa čeden kos živilske industrije pa ... Taka lastniška struktura novokomponiranega slovenskega gospodarstva sleherno nečedno misel na kakršnokoli zaostrovanje kateregakoli konflikta s sosedi odvrača bolje od treh pilatusov. Ali desetih gardistov. To je pravzaprav dobro, kaj dobro, odlično.

Razmerij med domnevno suverenimi državami že zdavnaj ne kroji nič drugega kot gospodarstvo in interesi kapitala; kakšno mednarodno pravo neki. Taka je realnost; v razmerah neoliberalizma smo ujeti vanjo, zato bi si lahko privoščili vsaj ta luksuz, da nekaterih otroških vrtcev kratko malo ne bi več uprizarjali. Da ne bi več nabirali političnih točk in polnili medijskega prostora z nekakšnimi spori, ki so sami sebi namen – če seveda ni njihov namen odvračanje pozornosti od bistvenih stvari. Od tega, da je v Sloveniji v temle trenutku nekaj ljudi zagotovo zelo zelo lačnih. In da bi se nekaj takih dalo najti tudi na Hrvaškem.