Rojeni za kletke

Janko Lorenci

14. 8. 2015  |  Mladina 33  |  Kolumna

Tudi težave z arbitražo opozarjajo, kako negotovo je naše mednarodno okolje, bližnje in širše. Za vsakim vogalom preži kdo z gorjačo.

Najprej je tu EU, naša osnovna skupnost. Ta domovina v nastajanju se spreminja na slabše – postaja manj demokratična, manj enaka za vse, manj socialna, vedno bolj različno razvita. Taka je tudi za Slovenijo izjemno dvorezna.

Kljub mnogim dokazom si nočemo priznati, da stara EU mlajše prišleke, h katerim spadamo tudi mi, v sedanji krizi pušča na cedilu in jim v marsičem celo škodi. Vrhovi Unije so pozabili na svoj vzhod in jug. Tudi Slovenijo silijo v neoliberalizem, v škodljivo zategovanje pasu in s priganjanjem k privatizaciji v razprodajo. Z vsemi temi zastrupljenimi darili nas slabijo in potiskajo na periferijo, čeprav smo za to neslavno lokacijo v glavnem krivi sami. Slabše kot nekoč varujejo tudi našo lokalno demokracijo; če bi se Janši posrečilo postati slovenski Orban, za kar se nenehno trudi, se Bruselj ne bi zganil.

Hkrati se prvič riše resna nevarnost, da Unija celo razpade – vsaj dejansko, če ne tudi formalno. To bi pokopalo njene najpomembnejše dosežke: mir, socialnost in demokracijo. Vse to je načeto že zdaj in posredno dokazuje, da se Unija razvija zgrešeno, saj sicer ne bi bilo grške drame, vzpona skrajne desnice, naraščanja revščine, samopodrejanja Ameriki ... Sedanja EU ogroža samo sebe in svoje članice. Z njenim razpadom bi v Evropi znova nastali tekmujoči bloki, mi pa fevd enega izmed njih, najverjetneje nemškega.

Skratka, Unija nam v nekaterih pogledih škodi, hkrati pa nas še vedno varuje. Izstopiti iz nje, čeprav je hudo izmaličena, ne moremo in ne smemo. Še manj bi se smeli dogajanju v njej slepo prepuščati.

Svojevrstna kletka je tudi Nato. V kletki si po navadi varnejši, a vedno nesvoboden. Naši politiki tak položaj v bistvu ustreza – predvsem zaradi nje smo neambiciozna, provincialno misleča, prevladujoči inerciji slepo sledeča država. Toda Nato je zelo problematična tvorba. V bistvu si išče sovražnike, da bi upravičil svoj obstoj, je orodje Amerike, ki destabilizira svet, EU pa ji pri tem v svojo in splošno škodo pomaga.

Članstvo v Natu nam v ničemer ne koristi, kvečjemu nasprotno. Vendar spada v eno od naših zunanjepolitičnih dogem. Izstop iz njega bi bil, realistično gledano, nevaren: če si enkrat v tej ali oni močni organizaciji, težko prideš ven, še posebej, če si majhna, mrtvoudna članica. Izstop iz Nata bi nam skoraj zagotovo nakopal sankcije in to je edini resni razlog za neizstop. Drugi bi lahko bil varnostne narave, a ni posebno prepričljiv: akutna in splošna varnostna kriza, ki bi ogrozila tudi nas, lahko nastopi le, če bi se Unija bolj ali manj sesula. Toda potem nas tudi Nato ne bi več varoval.

Naslednji problem je soseščina. Z Italijo in Avstrijo imamo nekatere slabo poravnane zgodovinske račune, s Hrvaško pa mejni spor, ki zlasti sosedi ustreza, ker lahko z njim izsiljuje našo plašno politiko. V kolikor toliko normalnih časih nobeno od teh razmerij ne more prerasti v res nevaren konflikt. Tako je naš daleč največji sosedski problem ekonomska ekspanzija, ki jo vse sosede, tudi manj razviti Madžarska in Hrvaška, izvajajo proti nam s prodiranjem svojega kapitala oziroma z našo samouničevalno razprodajo. Naše nekdanje širjenje na Balkan je kaput, zdaj z vseh štirih strani neba ekonomsko in lastniško silijo na naš teren. To nas slabi gospodarsko, dela bolj ranljive in manj suverene (še slovenščine v po novem hrvaških hotelih ne znamo braniti).

Psihoza obleganosti ne bi smela prevladati, toda trendi so objektivno slabi – nova kriza lahko izbruhne kadarkoli, EU je v resnih težavah, sosedje, vsi večji in vojaško močnejši, vidijo v nas svoj vplivni prostor. V takem položaju se nam jasno kaže nekaj strateških mednarodnih prioritet.

Prva je stabilen gospodarski in družbeni razvoj, ki veča zunanjo odpornost – vendar stagniramo ali nazadujemo. Druga prioriteta je iskanje zaveznikov in poudarjena razvejenost političnih ter gospodarskih odnosov na mednarodnem terenu – ni je videti. Tretja je enakopravnost s sosedi – spodkopavata jo, med drugim, njihova ekonomska ekspanzija in odbranaštvo naše politike. Četrta je politična enotnost glede velikih, mednarodno obarvanih vprašanj – tudi te ni; naši evroposlanci, na primer, delujejo predvsem v skladu s pripadnostjo svojim političnim grupacijam, Janša je še včeraj v deželo veleizdajalsko klical trojko. Petič, s sedanjo EU živimo težko, brez nje bi bilo še slabše – mi pa s svojo servilnostjo, nenačelnostjo in pasivnostjo strežemo njenemu pogrezanju. Šestič, razumno politiko pomaga na mednarodnem terenu voditi diplomacija, pri nas pa zmedena politika zmedeno vodi prerešetano diplomacijo.

Slovenija je v notranjem zastoju, samoblokirana. Vezi med elitami, zlasti politično, in ljudstvom se trgajo, trga se celotno družbeno tkivo, različne profesije, tudi diplomacija, hirajo. Taka Slovenija preprosto ni sposobna postaviti na noge razumne zunanje politike, čeprav bi bilo to potrebno bolj kot kdaj, saj morda še nikoli nismo bili tako odvisni od mednarodnega dogajanja. Politična vrhuška narejeno trepeta za nekakšno idealno sliko Slovenije v tujini, za njen »ugled«, realnih interesov pa ne prepoznava, jih ne zna ali celo noče uveljavljati. Že zgolj tri aktualna dogajanja jasno kažejo, da nas postopoma spravlja v eksistenčno stisko: z arbitražno polomijo, razprodajo in dramatičnim ekonomsko-kulturnim prelomom, izseljevanjem, se Slovenija dobesedno krči.