Michael Ondaatje: Mačja miza

Odprto morje

Mačja miza je potisnjena v kot, oddaljena od središča dogajanja, od kapitanove, in za njo posadijo nekaj zanimivih modelov, ki potujejo s Cejlona v London z ladjo. Med temi izstopa trojica navihanih zgodnjih najstnikov, ki jim nobena objestnost ni tuja, in potem, recimo na enem redkih izhodov na kopno, pritihotapijo na ladjo psa, ta pa v vrat zagrize steklega potnika, do smrti, nakar vržejo v morje njegov kip.

Oprezajo za vsemi, še najbolj jih zanima skrivnostni zapornik, ki naj bi mu za umor sodnika sodili kar v Angliji in ne na kakem perifernem cejlonskem sodišču, spoznajo cirkuško skupino, ki zabava goste, spoznajo botanika in ljubiteljico golobov, nemega krojača, vidijo hofiranje mladim puncam in sodelujejo pri pustolovščinah ladijskega lopova, ki ob pomoči spretnih fantov krade sopotnikom. Pisana druščina, v ospredju pa fantje, ki se šele potem, desetletja kasneje in obogateni skoraj z naključji, ki jim prekrižajo pot, oborožijo za interpretacijo tega, kar se je res zgodilo. In kar se zgodi, ima elemente kriminalke. Ne samo zaradi krvi, ki se razliva, ne samo zaradi prerezanih vratov.

Ondaatje, kanadski pisec šrilanških korenin in avtor Angleškega pacienta, se nasloni na literarno tradicijo, na kolonialni roman in na pomorskega, na viktorijansko pisanje o dolgčasu aristokracije in vse skupaj pregnete s socialno noto. Trije prijatelji, ki potujejo sami in kukajo v najbolj skrite kotičke ladje, so idealni opazovalci. Kot mularija, ki je v socialističnem mladinskem kriminalnem romanu prežala na tistega, ki krade časopise ali mleko ob jutranjih prihodih s popivanja: so idealni opazovalci, hkrati pa potovanje jemljejo kot pustolovščino in izziv. In se na njem o marsičem podučijo, opažanja in razumevanje dogodkov jih pahnejo čez prag otroštva in iniciacija jih za vedno zaznamuje. Imamo pripovedovalce s protikolonialističnim odporom in socialnim čutom.

Ondaatje sodi v vrh kanadske literature, ob Margaret Atwood in Alice Munro, in to je velika naloga: ne samo zaradi permanentnega spogledovanja z literarno tradicijo, ustvarjanja odbojev in odmevov že prebranega, morda niti ne toliko v obliki citatov – za kaj takega bi morali čisto drugače poznati literaturo obrobja imperija –, temveč zaradi priklica atmosfer in izrabe preteklih konvencij, ki so samo vrhovi poskusov, kako se realnosti približati z besedami. Predvsem je Mačja miza umetelno komponirana. Premiki po času in postopna rast vedenja in razumevanja pa zadrževanje, okolišenje, obkoljevanje zgodbe so obrtno spretno izpisani. K vsemu pa dajejo trilersko razsežnost in poudarjajo skrivnostno še odhakljani liki, kot pobegli s kakšnega ladijskega potovanja pri Christiejevi ali Austenovi.