Dol z ustavo

Janko Lorenci

21. 8. 2015  |  Mladina 34  |  Kolumna

Evropska in slovenska socialna država postopoma ugašata. Zveni abstraktno, postaja fraza, toda za množice ljudi je to ugašanje krvavo konkretno – plačujejo ga z revščino, slabim zdravjem, socialno zacementiranostjo. Ali s tem, da se v Sloveniji skoraj tretjina mladine poigrava z mislijo, da bi se izselila.

Naša politika se hvalisa, da smo ena najbolj egalitarnih držav v Evropi. Enakost v revščini je seveda še vedno revščina. Tudi hvaljena dohodkovna enakost, res presenetljivo trdna, se počasi zmanjšuje. Predvsem pa zakriva visoko premoženjsko neenakost.

Smo med tistimi evropskimi državami, kjer se je delež revnih med krizo zaradi nenehnega zategovanja pasu najbolj povečal. Socialni transferji se zmanjšujejo, javne službe, odločilne za blaginjo množic, pešajo, prekarcev je vedno več.

Nazadovanje socialnosti se zdi nezadržno. Povzročajo ga pritiski z vrhov EU, neoliberalizem v glavah naših elit, šibkost sindikatov, brez katerih pa bi bilo vse še veliko hujše, prežetost družbe z gesli o vitki državi, nuji privatizacije, blagoslovu tekmovalnosti itd. Svoje je seveda napravila tudi kriza.

Za kleščenje socialne države je najbolj odgovorna politika, ki nosi v glavi socialni darvinizem. Hkrati je krčenje socialnosti najbolj preprost (primitiven) način »zdravljenja« krize; tu ni treba nič misliti, samo neusmiljen je treba biti. Neoliberalizem je odkrito vdrl v politiko v prvem Janševem mandatu – in v njej ostal. Kriza je politiko v varčevanje deloma prisilila, deloma pa jo uporablja kot dobrodošel izgovor za socialno privijanje. Mramor, zdaj že jasno slečen kot neo, hoče krizne varčevalne ukrepe spremeniti v sistemske, trajne. Okužena je vsa politika razen ZL. SDS in NSi imata trd neoliberalni program, SMC svoj podobni profil skriva, Desus in SD motovilita sem in tja. Zakrinkana neoliberalnost levosredinskih strank je po svoje nevarnejša od trdote desnice, saj zbuja manj odpora in krepi zmedo. Ta je toliko večja, ker politiki pri njenem zatiranju socialnosti pomagajo mnoge »nevtralne« tvorbe, na primer zdravniška in gospodarska zbornica, ekonomska fakulteta (valilnica novih neotov), neštevilni lobiji in – še zlasti pomembno – večina medijev.

Posledice hiranja socialne države so težko popravljive. Najhujše je poglabljanje neenakosti. Družba tako razpada, spodnja tretjina (ki vsrkava tudi vedno več srednjega razreda in visoko izobraženih) drsi v revščino, ki postaja tako rekoč dedna, in to tretjino izrinja iz družbenega življenja. To načenja demokracijo, saj se večata volilna abstinenca in naklonjenost ekstremizmu, zlasti desnemu. Pešanje socialnosti škodi tudi razvoju, ker so najbolj prizadeti izobraževanje, raziskovanje, kultura.

Dogajanje v Sloveniji je zvest odsev takih procesov na Zahodu. Evropa ni neusmiljena samo do migrantov, ampak tudi do lastnih ljudstev. Skoraj vsak četrti Evropejec živi v revščini ali je na tem, da se vanjo pogrezne. To za Slovenijo seveda ni tolažba, tolažilno je kvečjemu, da le nekaj odstotkov Evropejcev podpira zloglasno austerity in da politika še naprej izgublja zaupanje. Nekaj je očitno zelo narobe z neoliberalnim kapitalizmom, vedno bolj domačim celo v Skandinaviji.

Zanj je, v nasprotju s prejšnjimi fazami kapitalizma, značilno, da trajno gradi na nižanju plač in izčrpavanju okolja. To pomeni, da zategovanje pasu ne sledi samo izbruhom posamičnih kriz, ampak postaja tako rekoč večno, usoda. Poleg tega neoliberalizem v nasprotju s hvalnicami ne prinaša velike gospodarske uspešnosti – glej prvi neoliberalni državi, Ameriko in Anglijo. Hkrati izrazito kopiči bogastvo in moč v maloštevilnih rokah, ki hočejo tak kapitalizem seveda ovekovečiti.

Sredinske in desne stranke ta proces pospešujejo, levica ga potihoma jemlje za svojega ali ga s sodelovanjem v različnih oblastnih povezavah vsaj omogoča. Od sedemdesetih let se ukvarja predvsem s politično-kulturnimi vprašanji in izgublja podporo. Če se hoče izviti iz životarjenja, se bo morala znova posvetiti redistribuciji premoženja.

Država (politika) je premoženje, skupno in zasebno, z davki in na druge načine dolžna prerazporejati, in to v korist večine. Gre za eno njenih poglavitnih funkcij. Samo v tem primeru lahko govorimo o socialni državi. To tudi pri nas počne vedno manj in se s tem oddaljuje od ustave, ustvarja protiustavno stanje. Ustavnega sodišča to ne briga, pač tudi zato, ker se rekrutira iz višjih slojev. Tako se počasi spreminjamo v drugačno, surovejšo družbo. Gre za civilizacijsko nazadovanje, s katerim država (politika) izdaja svoje državljane in jim jemlje perspektivo.

Za jesen in zimo se napoveduje hud spopad med sindikati in državo (politiko). Dosedanje socialno sporazumevanje je temeljilo predvsem na zniževanju plač in Mramor hoče to prakso nadaljevati. Oster sindikalni spopad lahko za sabo potegne tudi druge. Sedanja gospodarska rast družbeno konfliktnost še veča – ljudje vidijo, da nimajo od nje nič, ampak le povečevanje neenakosti. Da bi oblast to prikrila, še naprej nastopa (in nam stiska vrat), kot da smo v krizi, čeprav že dve leti gospodarsko rastemo. In ker s tem ravnanjem škodi tudi hitrejšemu okrevanju, je njeno ravnanje dvakrat sleparija in sabotaža.

Socialne konfliktnosti v Sloveniji ni preveč, ampak premalo – ljudstvo preponižno prenaša materialno in psihološko mrcvarjenje. Čez palec rečeno: od njega ima korist 20 tisoč, škodo pa milijon in pol ljudi. V tem poldrugem milijonu so tudi vojaki, policisti in drugi uradni varuhi ustavnega reda. Teptanega reda. O tem, kje je torej prava moč, če bi jo okolprinašani le hoteli in znali pograbiti, ni dvoma.