Glas vpijočega v puščavi

Maja Novak

21. 8. 2015  |  Mladina 34  |  Ihta

Odkar je Twitter oznanil, da odpravlja omejitev dolžine zasebnih sporočil med uporabniki na 140 znakov, bralci zbranih del Janeza Janše gotovo nestrpno čakajo, da bo podobna omejitev nehala veljati tudi za njegove tvite, namenjene javnosti. Vsega pač ni mogoče povedati s 140 znaki, in če za koga, to nedvomno velja za velikega vodjo. Več kot 15 odstotkov Slovencev, tistih, ki bi na volitvah, ko bi bile prejšnjo nedeljo, volili Janšo, je željnih njegovih besed. Pravzaprav bi bilo tudi za vse druge dobro, ko bi prvak SDS svoji zagrenjenosti lahko dajal duška na celih straneh: v večji posodi bi se morda razredčila ...

Sploh mi ne bi bilo do tega, da bi pokala štose na račun najslavnejšega tviteraša v državi, če ne bi v tem morečem poletju, ko sem se zaradi finančne stiske znašla v še večji socialni osami kot sicer, sama v izbrani družbi osebnih demonov in javnih medijev, posumila, da prav mediji, moji poslednji prijatelji, mnenje sodržavljanov oblikujejo bistveno manj od drugih oblik komuniciranja, dosti manj od družabnih omrežij in modrovanja za šankom. (Pozor, ko rečem »mediji«, s tem mislim objektivne informacije, morda podkrepljene s kakim tehtnim komentarjem, ne resničnostnih šovov.) Kako naj si sicer pojasnim ugotovitve javne raziskave Vox populi, po katerih so anketiranci po izbruhu Pirangata s strahotnim padcem na lestvici najpriljubljenejših politikov drakonsko kaznovali Erjavca, nesorazmerno nagradili Brgleza, ki je pravzaprav »zakuhal« Abrahama, in bolj ali manj pustili pri miru Cerarja, čeprav bi si zaradi te afere nekaj graje zaslužil tudi sam? Še huje in bolj boleče: kako, če ne z modrostjo šanka, pojasniti okrutni, skoraj nečloveški odnos povprečnega Slovenca do Grkov v dolžniški krizi (»Vrnejo naj denar! Saj so vseskozi živeli bolje kot mi!«), ko pa so mediji dokaj trezno poročali o njihovih stiskah in precej nazorno dokazali, da si svoje bede niso v vsem krivi le sami? In kako drugače razumeti, zakaj SDS iz meseca v mesec počasi, a vztrajno, odstotek za odstotkom, pridobiva privržence, ko pa je iz medijev očitno, da stranka že dolgo ni naredila nič znamenitega – ob tem pa meni, da ji prav sredstva javnega obveščanja delajo vnebovpijočo krivico? Pa kljub njihovi nesramnosti njena priljubljenost raste ...

Prav, morda bi se dalo trditi, da se zdrahe visoke politike povprečnemu Slovencu ob njegovih nemajhnih vsakdanjih skrbeh ne zdijo dovolj pomembne, da bi o njih razmišljal z lastno glavo, temveč raje »downloada« vse tisto, kar so pred njim slabo in površno premlele glave ljudi, s katerimi prihaja v stik v ozkem domačem okolju, a zakaj večje pozornosti medijem ne namenja vsaj pri vprašanjih, ki se krepko tičejo njegovega vsakdanjika? Vsako poletje v slovenskih gorah obtiči na ducate oslov, ki se na gorsko turo podajo obuti v superge ali natikače. »Ne počnite tega!« jih rotijo mediji; navsezadnje reševanje s helikopterjem gorske straže po žepu udari ne le osla, temveč vse davkoplačevalce. Pa jim »wannabe« planinci prisluhnejo? Figo. Ne puščajte otrok in domačih živali v avtomobilih, parkiranih pod žgočim soncem, svari televizija. Pa so se taki primeri letos znova in znova ponavljali. Očetje in mamice sedijo na ušesih. In nazadnje: letošnje poletje se je odlikovalo z nadpovprečno visokim številom smrti v prometu. Medijem ne kaže očitati, da ne pozivajo k previdnejšemu in kulturnejšemu vedenju za volanom. Učinkov ni. »Ne bodite prasci in med točo ne ustavljajte avtomobilov pod nadvozi ali v predorih, če se na avtocesti zgodi nesreča, se umaknite na skrajni levi ali desni rob cestišča, da boste omogočili prehod reševalnim vozilom,« vse to je letos tolikokrat donelo z radia, da se je vrezalo v spomin celo meni, čeprav nisem voznica. Tisti pravi vozniki pa še kar krmilijo po svoje. Vsak zase najbolje ve, kako se temu streže; vsak zase meni, da je neoporečen šofer. So vsi medijski poskusi vzgoje javnosti le glas vpijočega v puščavi? Dragi gospod Baričič, v takih okoliščinah tudi vaša pridiga novinarjem, naj raje kot o aferah v UKC, ki je po novem vaš, pišejo o škodljivosti alkohola in kajenja, ne bo obrodila sadov – ko pa se, kot kaže, javnost za novinarje ne meni in celo zgodbice o korupciji v zdravstvu prebira zgolj zato, ker se ji zdijo razburljivo zabavne.

Morda se ti primeri iz vsakdanjika v primerjavi s Pirangatom res zdijo kot nekaj, s čimer bi v vlogi kolumnistke postregla zgolj kaka gospodinja iz predmestja, a slehernika se tičejo dosti bolj od poteka slovenskih meja, in posledice, denimo nesreče v gorah, so za posameznika lahko vse prej kot banalne – zakaj torej Slovenci tako budno pazimo, da se nas nič, kar izvemo iz medijev, ne bi prijelo? In zakaj jih ne spremljamo pozorneje? Razlogov je gotovo več, kot bi jih bilo mogoče našteti v eni sami kolumni, a zadnje čase sem odkrila enega, ki je nov: to je strah.

Odkar sem izračunala, da čez osem let, ko bom v pokoju, s pokojnino ne bom mogla plačati niti podnajemnine, se iz samega ljubega strahu izogibam sleherni novici in oddaji o pokojninskih reformah, položaju upokojencev, pokojninskem varčevanju, ki si ga ne morem privoščiti ... Strah me je prihodnosti in ne želim si, da bi me ohromil in oglodal že danes. Domnevam, da se iz podobnega strahu sleherni informaciji, ki ni »razvedrilna« ali »rumena«, izogiba tudi lepo število brezposelnih, prekarcev, mladih, ki še vedno živijo pri starših ... seznam je neskončen. Ničesar več nočejo vedeti, zatiskajo si oči in ušesa in se zapirajo v svoje intimne svetove, da bi ohranili vsaj zdravo pamet. To so nam prinesli novi časi. Zaradi strahu pred novicami se splošna informiranost zmanjšuje še huje – in tako se zgodi, da človek kdaj spregleda tudi kak koristen nasvet. Na primer tega, naj ne zaklepa dojenčkov v avto.