Dr. Dre: Compton

Dr. Dre je daleč največji zaslužkar lanskega leta v druščini ameriških raperjev. Zaslužil ni dvakrat ali trikrat, ampak kar desetkrat več kot Jay-Z in Diddy, ki sta pristala na drugem mestu, ter celo več, kot je skupaj zaslužilo vseh 24 raperjev, ki so se na lestvici uvrstili za njim: 640 milijonov dolarjev. Več denarja, kot si ga lahko sploh predstavljamo. Razlog ni naduspešen glasbeni projekt, je pa preprost: najbolj trendovsko znamko slušalk (kjer je Dre imel levji lastniški delež) so prodali najbolj trendovski tehnološki znamki.

Petdesetletni superproducent je pravi ameriški poslovnež, vedno na potezi. Zato te dni v kino prihaja film Straight Outta Compton – Zgodba o N.W.A., težko pričakovani blockbuster, zgodba o Drejevi prvi skupini N.W.A., ki je konec osemdesetih let udarila iz getoiziranega Comptona in ne le postavila gangsta rap na glasbeni zemljevid, ampak si zagotovila tudi večnost zaradi vsega direndaja in moraliziranja, ki sta jo obkrožala. Ja, Dre je tudi producent te visokoprofilne biografske fikcije.

Tako rekoč hkrati s filmom je nepričakovano izšel še Drejev tretji album, prvi po 16 letih. In to ni Detox – album, ki so ga sem in tja neutrudno napovedovali že zadnje desetletje in je tako postal kontinuirani popkulturni štos. Ne, Dre je ploščo, ki jo je »tenstal« desetletje, vrgel v smeti in raje posnel poklon svojemu mestu. Prebrisano je posnel ploščo, ki s filmom hodi z roko v promocijski roki.

Compton je maksimalizem. Je album visoke gostote in nasičenosti. Podlage so malce retro, malce sodobne in se spreminjajo tudi med posameznimi posnetki. Ogromno je zvočnih efektov. In ogromno je sodelavcev. Od anonimnih glasbenikov – delavcev do gostujočih emsijev, pevk in pevcev. Dr. Dre je nesporni mojster produciranja. Vedno je skrbno izbral glasbenike in jih potem strogo vodil. Vedno je picajzlal, posnetke brusil in pilil, raperje mučil za vsako besedo. Odkril je Snoop Dogga in Eminema. Pomagal je novemu kralju – ne le Comptona, ampak tudi ameriškega rapa – Kendricku Lamarju. Vse tri sedaj slišimo na novem Drejevem projektu. Eminem nam ne bi manjkal, tudi če ga ne bi bilo. Lamar suvereno jaha val vrhunca kariere. Snoop pa po dolgem času spet kaže znake vitalnosti. In ni edini. Tudi Dre, ki se nikoli ni imel za blaznega raperja in za katerega se sicer ve, da mu pri besedilih in flowu pomagajo drugi, deluje živahno in zagnano. A še pomembneje, na plošči Compton mu še enkrat uspe opozoriti na mlade talente. Spet je (i)zbral – tokrat cel kup – mlajših izvajalcev in zadevo izpeljal do konca. Mladi so bili nalogi kos. In prvič v zgodovini smo pri enem posnetku priča navezi Dr. Dre-Dj Premier.

Compton zveni bolje kot na hitro vkup zmetan album, na njem pa vseeno ne manjka pavšalnih, res banalnih rim. Prav Dre napljuva zgodbice o poti od ulice do vrha sveta, o starih časih, o rasizmu, ki bi bile zlahka umeščene v kakšen priročnik o tem, »kako rapati«. Življenje skoraj milijarderja očitno ne ponuja dovolj materiala za rapanje.