Neil Jordan: V koži drugega

+ + + +

Človek ni eden, človeka sta dva

Igra solz, kakor jo tokrat izpiše Neil Jordan, se dogaja ne samo med dvema, vpletenih je več. V »originalu« je nemogoča zveza posledica različnih in nekompatibilnih spolnih usmeritev med ex-IRA možakom in temnopolto transo, tu gre za duši dvojčici.

Fanta se spominjata prvega bivališča v katoliškem internatu oziroma sirotišnici, kjer je potem izbruhnila afera in jo hočejo zdaj malo potlačiti in se nihče ničesar ne spominja, nato pa – eden na sever, drugi na jug Dublina. Eden v skoraj dvorec, drugi v hišo zraven tiste Brama Stokerja, zato že od malega obsedenost z Drakulo in zarotami in prepoznavanje nevarnosti povsod, paranoja je vseprisotna.

Potem ju začnejo zamenjevati in nekajkrat to tudi fino izkoristita, čeprav posledice so. Kot bi hotela biti nekaj več, pa jima zmanjka, zjebata vse ljubezenske potenciale partnerk, vse potenciale za ljubezen, zato: norost, razočaranje, smrt v obliki uboja na mah.

Motiv dvojčkov je v tradiciji najpogosteje komedijsko obdelan, podobno kot zamenjave, ki rojevajo nemogoče peripetije. Vendar Jordan vztraja pri zaresnem in nekoliko melanholičnem prelivu, ki je sploh značilen za njegovo literaturo in filme. Zamenjave vlog in lažna predstavljanja imajo posledice, in ko eden od vpletenih vidi, kaj vse mu omogoča pretvarjanje za bogatejšega vrstnika, to polno zagrabi. Potem, po medsebojnem prepoznanju, vse skupaj postane dogovorjena igra, ki pa se, ker so njen material nevedni drugi, nič hudega sluteče žrtve, sprevrže v krvoprelitje. Igranje z identiteto postane usodno in se zaplete, zvrne pa se v zamenjavo in skoraj izgubo identitete. Namesto žlahtnega preostanka v nezadostno oponašanje drugega, z isto bolečino razcepljenosti in necelosti, kot je bila prej.

Jordanu uspe predvsem pri (z)vijačnem prepletu dveh prepričljivih usod, pisateljske in oblikovalske, drugi se najde in obogati s scenografijo računalniških igric. Jordan razišče, kako inicialne razmere vplivajo na nadaljnjo rast, in rezultati niso enoznačni. Na eni strani imamo preveč intelektualizma in kompliciranja, preveč zahtev, da bi življenje oponašalo prebrano, na drugi sicer več proletarske neposrednosti, vendar tudi temeljno socialno negotovost in zavidanje višjemu razredu.

Jordan je kompozicijsko zelo premeten, njegove osebe se prav mariasovsko naselijo v bližini svojega objekta, da jim ja nič ne uide. V koži drugega potrjuje, da iz svoje ne moremo, čisto dobro pa se v njej tudi ne počutimo. Skoraj nikoli. Odločno in malo otožno spisan roman o tem, da si težko ti sam, nič lažje pa kdo drug.