Francisco José Contreras in Diego Poole: Nova levica in krščanstvo

Španska profesorja prava o ideološkem spopadu sodobnosti.

Avtorja izhajata iz mračne podobe katoliške cerkve v zahodnih medijih, zaradi katere se širi mržnja, ki jo opišeta s pojmoma kristofobija in dekristjanizacija. Obenem pa poudarita, kako je novi levici, ki je opustila marksistično ureditev gospodarstva, uspelo doseči ideološko hegemonijo s temami splava, spolne permisivnosti, z dvomi o tradicionalni družini in relativizmu.

Za bralca, ki se vnaprej ne strinja, je branje težko, saj je pisano eklektično, kjer citati iz zgodovine filozofije delujejo kot argumenti v polemiki. Ponekod simplifikacija zapelje do zgrešenih sklepov, da je nova levica utemeljena tudi na gibanju »deep ecology«, ki izhaja iz preproste delitve sveta na krščanstvo in levičarstvo, iz katerega so pač izločene vse druge politične in bivanjske ideje.

Čeravno je delo pisano iz krščanske perspektive, pa ni napotek za mobilizacijo kristjanov, temveč racionalno soočenje s sedanjostjo. Bolj kot nekoč razredne, spolne in rasne delitve je zdaj glavni antagonizem med kulturnimi progresisti in konservativci, v katerem dominirajo prvi, drugi pa so v položaju modernih disidentov. Kdor danes brani stare kulturne in družinske vrednote v javnosti, tvega smešenje in nočevanje na svoj račun. Na delu je novi tip fanatizma, ki se kaže v nestrpnosti tudi do v javnosti nastopajočih vernikov.

Simpatična razsežnost knjige je pogled onkraj. Kaj če bi cerkev postala progresistična in odobrila splav, homoseksualne poroke etc.? Taka cerkev ostane brez vernikov.