Za pol zrezka

Janko Lorenci

28. 8. 2015  |  Mladina 35  |  Kolumna

Nacionalna tv po novem stoka zaradi posledic prodaje Mercatorja. A vse so bile pravočasno napovedane. Tako je njeno jamranje znak šibke profesionalnosti z bogatim dodatkom hinavščine – nacionalka je bila in ostaja pomemben del mašine za propagiranje razprodaje državnega premoženja.

Tudi politika se ne more zgovarjati, da ni vedela, kaj bo. Res Mercatorja ni prodala sama, ampak banke in Laško. Vendar je bila posredno globoko vpletena – najprej s podmizno kupčijo Janša-Laško, nato z Lahovnikovim potapljanjem tajkunskih podjetij, nato prek Banke Slovenije, ki je silila banke, naj čim prej prodajo svoje deleže v zadolženih podjetjih. Prodajo bi lahko ustavil tudi regulator trga. Skratka, v izgubo Mercatorja je bila vpletena množica subjektov, med njimi tudi politika, ki bi vedno lahko rekla: stop.

Toda razprodaja teče naprej, čeprav je tu svarilni zgled Mercatorja, kontekst razprodajanja pa zelo spremenjen.

Tokrat država sama načrtno ponuja svoje premoženje. Hkrati se je Slovenija že izvila iz najhujše krize, tako da se politika ne more več izgovarjati, da jo v razprodajo silijo finančni razlogi. Obenem so nam Hrvati dali lekcijo o tem, da se lahko tudi majhna država na mednarodnem parketu politično (izstop iz arbitraže) in ekonomsko (prodiranje k nam) obnaša suvereno, ne pa kot samoupognjeni lakaj. Naša politika pa še vedno zagrizeno skriva resnico o zloglasnih zavezah tujini. Stavimo lahko, da so bolj plod naše servilnosti kot bruseljskega izsiljevanja, vsekakor pa pravno nezavezujoče. Vsak odgovoren premier, ki bi ga bilo nekaj v hlačah, bi jih preklical ali zaobšel.

A Cerar rajši gentlemansko razprodaja naprej. Znebiti se hoče tudi Telekoma. Dogajanje z njim je prav neverjetno.Takoj ko je kupčija s Cinvenom propadla, je butnila na dan zgodba o nakupu srbskega Telekoma. Naš Telekom se je iz krotkega zajca nenadoma prelevil v lovca s puško velikega kalibra. Preobrazba je vrtoglava, za čigavo maslo gre, pa še ni jasno. Če bi šlo za mirno povezavo med podjetjema, bi si oba Telekoma izmenjala delnice in ne bi potrebovala nobenega dodatnega denarja. Za nakup pa bi se moral Telekom zadolžiti vsaj za milijardo evrov (en mali Teš), to bi novo združeno podjetje oslabilo in potem bi ga lahko za polovično ceno kupil nekdo tretji, recimo nemški Telekom.

Politika bi morala to noro kupčijo seveda blagosloviti. Lahko pa je sploh ni zraven in gre zgolj za še en spin razprodajne »industrije«, tega razpršenega, a tesno sodelujočega, globoko nelegitimnega pogona, ki vztrajno poganja razprodajo, ker pri tem mastno služi.

To je pisana, a dobro usklajena druščina. Pri prodaji Mercatorja je, kot smo že zapisali, za finančni del skrbela Alta, za odvetniške storitve pisarna Jadek in Pensa, za propagando Pristop, za medijsko podporo Finance, RTV itd. Ta Pogon ustvarja ustrezno javno razpoloženje in zmedo, zganja histerijo o obupnem stanju vsega državnega premoženja, diskreditira posameznike itd. Močan je, kolikor je nemočna, nevedna, ideološko zmedena ali skorumpirana politika. Pomaga mu tudi slab spomin javnosti in medijev. »Pogonovci« so od domačih varčevalcev v azijske in druge sklade zvabili ogromne denarje in jih nato leta 2009 ostrigli na manj kot tretjino (za več kot dve milijardi evrov). Zdaj ti vrači na tv in drugje znova poučujejo nacijo, kako nujno je prodati državno premoženje.

Odgovorna politika bi privatizacijo ustavila in jo, če že misli, da mora biti, zastavila na novo – postavila razumna merila, na tej podlagi strategijo in v skladu z njo (tajni) seznam morda prodajljivih podjetij. Prodaja v času nizkih kupnin bi morala biti prepovedana.

Cerarjeva vlada namesto tega slepo razprodaja naprej. To je bolan proces, kar potrjuje tudi žalobna zgodba o kadrih. Zdaj že vrabci čivkajo, da je dogajanje s slabo banko toleriran polkriminal. Vendar vodstva ne zamenjajo – tudi zato, ker za novo ne dobijo sposobnih in poštenih ljudi. Dobri kadri prav bežijo od privatizacije (razprodaje) – pač zaradi jalovega improviziranja, izigravanja zakonov, klientelizma, slabega nadzora, zgrešenosti celotnega projekta. Raje se zaposlijo v raznih nišah, tam, kjer bi bili najbolj potrebni – v javni sferi –, pa jih je vedno manj. Primernega kandidata, ki ni izbranec Pogona, pa ta takoj diskreditira, ponavadi prek nevednih ali prodanih novinarjev.

Poglavitni krivec za to gnitje je seveda politika, njena ideološka zanorjenost, spečanost s Pogonom, sesuvanje javnega sektorja, njena nebogljenost in servilnost do vsega zahodno od Slovenije. Z razprodajanjem priznava, da ni sposobna postaviti na noge normalnega upravljanja državnega premoženja. Priznava celo, da si ne zaupa, da državne lastnine ne bo zlorabila, in jo zato raje proda. Kot nekakšen tat v moralnem precepu.

Cerarjeva vlada je to patološko stanje hitro vzela za svoje. Zdaj, po katastrofah Mercatorja in Teša, po polomiji s Telekomom in v razmerah gospodarske rasti, ima zadnjo priložnost, da razprodajo ustavi in postavi zdrav model in prakso upravljanja državne lastnine. To bi koristilo njenemu političnemu preživetju in državi.

Toda dolžnost drugačnega odnosa do fetiša razprodaje (privatizacije) ne velja samo za politiko. Mercator se je prodajal celo večnost, živilski kompleks pa je samo drobno godrnjal. Vodstva prodajanih podjetij pri prodajanju pridno sodelujejo, čeprav jih praviloma čaka nagel odstrel. Zakaj SD, podobno kot Erjavec, ni preprečila kake velike prodaje? Zakaj javna tv pred kamere kar naprej vabi odkrite ali zamaskirane člane Pogona, ki je pripravljen poklati čredo krav, da bi prišel do svoje polovice zrezka?