Poguba 2

Gube snuffa.

Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja so se stebri ameriške morale spravili nad film. Svet za raziskavo filmov (Motion Picture Research Council), ki je za svojo častno podpredsednico imenoval Saro Delano Roosevelt, mater predsednika Roosevelta, je celo objavil rezultate »sociološke« raziskave o vplivu filmov na otroke – rezultati, pridobljeni s »hipnografom« (otroke so po ogledu filmov uspavali in potem merili vpliv), so bili katastrofalni. Filmi so škodljivi, kvarni, nevarni in pogubni, ker da, kot je zagotavljala raziskava, otroke spreminjajo v kopiste zla, ki ga vidijo na platnu.

Najbolj si zapomnijo akcijske prizore. Če je v filmu 20 umorov, si jih osemletni otroci zapomnijo 12 – več kot odrasli. Po šestih tednih se spomnijo 90% filma – in pol leta kasneje še vedno. Filme odnesejo s sabo. Otroci, ki gledajo nasilne, morilske filme, zato ne morejo spati, v šoli jim ne gre, ne delajo domačih nalog, niso kooperativni in emocionalno stabilni, slabše ločijo med dobrim in zlom. Naslov knjige, ki jo je leta 1935 – kot nekakšen povzetek raziskave – objavil Henry James Forman, ni puščal nobenega dvoma: Our Movie-Made Children. Ergo: filmi delajo otroke. Otroci so menda zatrjevali, da ob gledanju gangsterskih filmov mislijo na to, kako bi postali gangsterji in kako bi koga oropali.

Kardinal Amleto Giovanni Cicognani je svaril, da so filmi zločin zoper nedolžno mladino in da jih je treba očistiti, detroitski monsignor John Hunt je v spregi s katoliškimi revijami sestavljal spiske filmov, ki niso bili primerni za javno prikazovanje, medtem ko je Episkopalna filmska komisija pozivala banke, naj ne financirajo več filmov. Pika. Naj snemajo filme, ki ne bodo delali otrok. Pregonu filma se je pridružil tudi slovenski jezuit Ignacij Lenček, moralni teolog in škofijski cenzor, ki je leta 1937 objavil knjigo Problemi filma – Pij XI. o kinu (nekaj smernic katoliškemu dijaštvu), v kateri je Slovence pozival, “naj zavzamejo enotno, borbeno stališče do filma”, tega “javnega zastrupljevalca”, še posebej do “propagandnih filmov moderne boljševiške Rusije”, ki so se v zadnjih letih “tehnično in umetniško” dvignili do tako “zavidljive višine”, da so zdaj še privlačnejši, zapeljivejši, nevarnejši in pogubnejši. Za otroke še toliko bolj.

Da so filmi zlo, ker otroke spreminjajo v svoje kopije, pa smo v Sloveniji slišali tudi leta 1950, ko so sovjetske filme, ki so kraljevali po II. svetovni vojni (vse tja do Titovega spora z Informbirojem), spodrinili holivudski filmi o Tarzanu, na katere so najbolj divje drli otroci. Poročevalec je leta 1950 poročal: “Po Sloveniji igrajo v kinih Tarzane, Ali Babe, Moje drage Klementine in podobno. Mladina je navdušena, matere pa na moč zaskrbljene. Zakaj? Vsak dan se napoti nekaj mladih prenapetežev, ne samo na drevesa, marveč kar v Afriko; po najbližji poti preko Krima do morja. Nekateri se sicer obrnejo že na ljubljanskem barju, ko prično okrog njih na večer skakati namesto tigrov in leopardov naši domači divji zajci in lisice; drugi pa se vrnejo od morja, ker ne uspejo, da bi se vkrcali kot slepi potniki na ladje, ki bi jih prepeljale v obljubljeno Afriko. So pa že tudi bolj tragični primeri!” Vzgojne ustanove so pozvali, naj se nad tem zamislijo. In res, pol leta kasneje je Poročevalec poročal, da so v Murski Soboti starši predlagali “prepoved obiskovanja filmov”. Na srečo se to ni zgodilo, tako da so otroke še naprej delali filmi.

Poguba 2 – tako kot briljantni original, ki ga je leta 2012 posnel Scott Derrickson – igra prav na tesnobo in strahove tistih, ki so prepričani, da nasilni filmi otroke, ki ji gledajo, spreminjajo v potencialne morilce, pač kopiste tega, kar vidijo v filmih. Ja, film je pošast. In Bughuul, srhljiva, fantomska, vsepovsodna, zgubana, perverzna pošast, ki otrokom vrti morilske, sadistične filmčke, s čimer jih guba v morilce, člane svoje posthumne snuffovske “družine”, se tokrat loti dvojčkov (Robert & Dartanian Sloan) nič hudega sluteče samohranilke (Shannyn Sossamon), ki se preseli v staro hišo, v kateri je mrak tako zgubano kinodvoranski, da kar kliče po projekcijah snuffa in eksorcističnem privatnem detektivu s čudnim imenom (James Ransone), ki se trudi, da bi preprečil infekcijo, ne more pa preprečiti, da ves ta super 8 snuff ne bi izgledal bolje kot film, v katerem sam nastopa. To je kakopak ironično, toda nič bolj kot to, da tu otroke res delajo filmi, preden ne začnejo filmov delati otroci.