Pavel Basinski: Lev Tolstoj: Pobeg iz raja

Dvainosemdesetletni grof sredi noči pobegne od žene in s pomagačem zabriše za seboj vse sledi.

Odlično izhodišče za kriminalni roman, a pri Tolstoju se ni izšlo. Ni ga izsledila žena, ampak novinarji, in ti so nato na naslovnicah dan za dnem poročali o poteh njegovega bega. Poskusil je s samostanom, s kraji bogu za hrbtom, toda bil je prevelik, da bi se lahko pretihotapil v osamo. Samo njegove avtorske pravice so bile vredne deset milijonov zlatih rubljev, imel je ducat otrok, milijone bralcev, nekaj posestev, sedem oporok, kar štirje škofi so hiteli dajati izjavo, ko se je ustavil v Optinskem samostanu, čeravno ga je cerkev že desetletje pred tem izobčila.

Publicist Basinski je, izhajajoč iz tritedenske epopeje, ki se je dogajala oktobra 1910 in je na široko ilustrirana po tedanjem časopisju, napisal biografijo največjega romanopisca v zgodovini. Tolstojevo bivanje in delo sta že sama po sebi tako fascinantna literatura, da je uspeh življenjepisa vnaprej zagotovljen, kdorkoli že bo biograf.

Po atentatu na carja Aleksandra II. je Lev napisal vratolomno pismo njegovemu nasledniku, naj se usmili očetovega morilca. Posredniki iz strahu Aleksandru III. pisma sploh niso izročili, toda novi car je poznal vsebino pisanja, a njegova jeza pisatelja ni dosegla. Oporečni Tolstoj je z »Vojno in mirom«, »Ano Karenino« in drugim opusom dosegel status nedotakljivega literarnega boga. Dobesedno, bil je hkrati tudi bog, ki je stopil med ljudstvo, se vozil z vlaki III. razreda; nekoč je v tramvaju hotel plačati z bankovcem za pet rubljev, a mu ga nihče ni hotel zamenjati, ker so ga imeli za sleparja. Njegovo bivanje je bilo vir literature, jasno tudi študij, hkrati je namreč poznal življenje plemstva, a obenem tudi »žizn« navadnega mužika.

Večno veliki lev.