Na prelomnici

Janko Lorenci

4. 9. 2015  |  Mladina 36  |  Kolumna

Če bi prišlo v Ljubljano 30 tisoč, v Maribor 10 tisoč, v Celje 5000 beguncev in bi tu ostali, bi izbruhnil odpor. Priselitveni šok bi povzročil konflikte, ksenofobne reakcije domačinov in dramatično selitev volivcev k SDS. Če zadevo preslikamo na evropsko raven, bi bil končni učinek popolna zapora mej in manj demokracije.

Radi bi rekli, da ima priseljevanje svoje meje. Hkrati ni mogoče spregledati stiske migrantov in tega, da je Evropa v veliki meri sama kriva za begunski pritisk. Zdaj je predvsem zmedena, hinavska in se skuša zapreti. Pri tem se bo begunski pritisk nadaljeval, saj je za migrante tudi mrzla, negostoljubna Evropa varnejša od matičnih držav.

Hitre rešitve za ta veliki moralni, politični in materialni problem ni, postopne rešitve pa se, bodimo malo nasilno optimisti, načeloma nakazujejo. Če se vse skupaj ne bo končalo po madžarsko (Evropa trdnjava), bo begunski tok deloma zavračan, deloma vsrkavan, v tem okviru pa bo morala Evropa počenjati različne stvari. Pomoč begunskim regijam bo treba bistveno povečati, doma pa begunstvo vključiti v socialne sisteme, saj bo priseljevanje trajno. Drugič, Uniji se kot bumerang vrača kolaboracija pri ameriških vojaških posegih, ki destabilizirajo velike dele sveta. Brez slepe podpore EU bi Amerika teže nastopala tako destruktivno. Tretjič, tudi naprej ne bo šlo brez tehničnih ukrepov, kot so nadzor nad mejami, zatiranje tihotapskih omrežij, vzpostavljanje mrež sprejemnih centrov itd.

Vsaj enako pomembno kot našteto je prosvetljevanje domačih prebivalstev – begunci niso teroristi ali turški vpadniki, ampak ljudje v stiski, kot delovna sila, demografska infuzija itd. tudi koristni in deloma nepogrešljivi.

Zaželeni in najbrž dosegljivi cilj je kompromis med odprtostjo in zaprtostjo, med akademsko velikodušnostjo in trdo realnostjo, med barbarstvom in civiliziranostjo. Kompromis ne more popolnoma zadovoljiti nobene strani, vendar je boljši kot nič. Že tako ga bo, kolikor toliko zadovoljivega, težko doseči.

Evropa je že doslej postopoma vsrkala veliko priseljencev (in veliko ljudi izvozila), njena objektivna absorpcijska sposobnost pa še vedno bistveno presega sedanji migrantski pritisk. Tu živi pol milijarde primerjalno premožnih ljudi, sem hoče nekaj milijonov revežev. Toda nasprotovanje priseljevanju dramatično narašča. Vzroki so različni, morda najpomembnejši pa je kar vladajoči sistem, prevlada neoliberalizma. Ta pasja ureditev, domnevno brez alternative, proizvaja množično negotovost, strah pred prihodnostjo, individualizem, ostro tekmovalnost itd. Taki negotovi, prestrašeni, v sebičnost usmerjani ljudje so bolj dovzetni za ksenofobna hujskanja.

In v tem je finta. Sistem je vedno bolj surov in vedno bolj potrebuje sovražnike, ki odvračajo pozornost od ekonomskih in socialnih težav, otrok tega sistema. Množično zanorjeni ljudje, ki se jim zdijo migranti največji sovražnik, s tem v bistvu podpirajo sistem, ki jih potiska v blato. Nasršeni so do revnih sorodnikov od zunaj, domače vladarje pa puščajo pri miru. Politiki in kapitalu ter njunim pomočnikom, med njimi večini medijev, to ustreza.

Res gre pri dramatiziranju priseljevanja tudi za zgodovinsko pogojeno večjo ali manjšo odprtost do tujcev, za bolj ali manj liberalne in konservativne družbe. Toda sistem se postopoma plazi ne samo v denarnice, ampak tudi v srca ljudi in jih dela slabše, manj solidarne, manj empatične tudi za strahote begunstva.

Bolj kot ljudstvo je prosvetljenosti potrebna politika. Begunci že razgaljajo pravo naravo posamičnih strank in politikov. V osnovi gre za to, ali se bo politika, ki velja za demokratično in je na oblasti skoraj povsod v Evropi, v tej begunski histeriji prilagodila skrajni desnici in fašistoidnim strujanjem ali pa jih ostro zavrnila. Če se bo prilagodila, se bo pokazalo, da nosi masko. Problem deloma spominja na odnos politike do neoliberalizma. Desnica, ki zdaj večinoma trdo ukrepa proti beguncem, ga je brez pomislekov vzela za svojega. Levica se ga v besedah brani, v praksi pa ga bolj ali manj podpira. To je slaba napoved tudi za njen odnos do beguncev.

Begunski val se ne bo čudežno polegel. Pred našimi očmi se dogaja eden izmed velikih problemov stoletja – preseljevanje ljudstev. Evropa je beguncem dolžna pomagati. To zahtevajo njeni staro-novi grehi na nesrečnih begunskih območjih, elementarna humanost in reševanje lastne demokratičnosti. Ključ za ublažitev begunstva je doma predvsem na Zahodu, v njegovih notranjih spremembah. Preseljevanje je še eno opozorilo, da neoliberalni model in neoimperialna politika s svojim zažiranjem ljudi in okolja rineta svet v pogubo. Podnebni begunci bodo še bistveno hujši problem od vojnih in socialnih, ki v Evropo dotekajo ta čas.

Bitka za demokracijo, civiliziranost in blaginjo večine se prav zdaj razvnema prav tu, kjer begunci to troje iščejo. Najbolj na preizkušnji je odločujoči sever EU (to ne odvezuje obrobnih držav). Če bo skušal begunski problem izriniti na obrobje Unije, ga bo samo zaostril. Če bo spuščal lepe fraze, ravnal pa neusmiljeno, se bo EU pomadžarila. V to smer žene Zahod že sam neokapitalizem, begunstvo je v veliki meri zgolj njegov stranski proizvod, a zaradi močne čustvene komponente potencialna prelomnica. Če bo odgovor nanj kolikor toliko racionalen in human (kompromis), bo odvrnjena huda nevarnost.

Ta čas problem še ni neobvladljiv, ne na samem terenu ne politično. V osnovi pa kaže prej slabo kot dobro. Zato toliko bolj velja stavek Jakoba Augsteina v Spieglu: ne demonstrirajte proti migrantom, ampak proti bankam.