Pomembno je biti prvi

Maja Novak

4. 9. 2015  |  Mladina 36  |  Ihta

No, draga deca, kaj ste se naučili iz razpisa štipendij za deficitarne poklice Centra za razvoj kadrov in štipendije? Točno: grebite se. Pomembno je biti med prvimi. Trenutek, ko ste to spoznali, je bil za vas vzgojen trenutek. To, kar velja, so komolci, čekani in kremplji. Edino, kar je pomembno, je pri vložitvi vloge za štipendijo prehiteti pet tisoč drugih ljudi.

Je že res, da so med pripadniki deficitarnih poklicev tudi neverjetna počasneta (pravkar jih skozi okno opazujem pet, ki s hrbti podpirajo bager, da se uboga žival v stanju popolnega mirovanja ne bi zvrnila na bok), tako da je morda kar prav, če jih skušamo naučiti, naj se malce hitreje obračajo. Ampak če je bilo tokrat pri oddaji vloge za štipendijo edino merilo hitrost – natančneje, ko bi bilo, saj je bil razpis razveljavljen –, zakaj bi bilo treba vlogo sploh izpolnjevati? Zadostovalo bi, ko bi prerivajoča se mladina na listek napisala svoje ime in priimek ter ga prek nagnetenih hrbtov in željno iztezajočih se rok pravočasno pomolila pristojni uradnici. Da namen te štipendije ni socialen, saj so reševanju gmotnih stisk dijakov namenjene druge oblike pomoči, je, potem ko je razpis prerasel v fiasko, sicer pojasnila ministrica za delo. Lahko bi dejali, da je namen te štipendije poskrbeti za nas, ne za mlade: poskrbeti, da bomo potrošniki tudi jutri kje še našli koga, ki nam bo voljan očistiti dimnik ali speči žemljo. V redu, ampak Center za razvoj kadrov na način, ki si ga je izbral, tudi tega problema ne bo ravno rešil.

Kajti gotovo se boste strinjali, da ni vseeno, ali bo dimnik očiščen vestno ali »čez palec« in ali bo žemlja neslana. Zato bi kljub vsemu kazalo kandidate za štipendijo v vlogi vsaj po ovinkih pobarati, ali nameravajo bodoči poklic opravljati tako, kot se spodobi: ali so si ga izbrali, ker jih zanima, ali zato, ker jih nobena druga šola ni hotela vzeti za svoje; pa kakšne ocene so v šoli nabrali do zdaj. Ni se zgodilo in se tudi ne bo. Razpis bo Center namreč ponovil, tudi na »popravnem izpitu« pa bo edino merilo za dodelitev štipendije, ja, točno, uganili ste: da se zagrebeš hitreje od drugih. Aja, le dijaki prvih letnikov bodo imeli prednost, ko pa je za tiste, ki so tik pred koncem šolanja, tako ali tako že prepozno, da bi se skesali in izbrali drug poklic, zato tudi štipendij, ki naj bi jih motivirale, nima smisla tratiti zanje.

Oprostite, ampak tako vendar ne gre.

Pa bo moralo iti, če želimo po vsej sili razdeliti milijon 200 tisoč evrov, ki nas tiščijo v žepu, sta pribijala ministrica in Center, ko pa brez sprememb zakonodaje drugačno ravnanje ni mogoče. In sta obljubila, da bo ob letu osorej vse drugače in boljše, ker si bosta vzela čas za premislek in zakon popravila. Super. Kaj pa ko bi malo bolj razmišljala že lani in predlanskim?

No, draga deca, kaj ste se naučili iz razpisa štipendij za deficitarne poklice Centra za razvoj kadrov in štipendije? Točno: grebite se.

Kaj ko bi celotna družba malo bolj razmišljala že prej? – V vseh tistih dolgih letih, ko je bilo v zraku mogoče čutiti pritisk in zapoved: študiraj! Sleherni najstnik naj se vpiše na faks, pa če je za to še tako nenadarjen! Ali brez zanimanja. Žal mi je, da moram to reči, ampak vsi pač niso za skripta. To še ne pomeni, da ne bi mogli postati odlični električarji, zadovoljni s sabo, s svojim poklicem in svetom, pa še premožnejši od tisoč in enega brezposelnega diplomanta prve šeste pa druge šeste pa kaj vem katere še šeste stopnje bolonjskega študija – od vseh, ne le brezposelnih, ampak tudi nezaposljivih obramboslovk, turistologov in marketinških inženirk analize proaktivne evaluacije kakovosti delovnega procesa. (Ja, priznam: slednji naziv sem si gladko izmislila, a povsem mogoče je, da ga je v resničnem svetu izumil že kdo pred mano, pa tudi način, kako se s kupčkanjem »kreditov«, pridobljenih pri komaj povezanih visokošolskih predmetih, prebiti do njega.) Ampak kot že rečeno: še nedavno je veljalo, da mora vsak mladec študirati, in potihoma sumim, da so se zato tudi merila srednjih šol, za vpis na fakulteto in samih fakultet malce znižala. Študent naj bo! Po vsej sili! Univerzo v vsako slovensko vas! Da bo vsak otrok nanjo lahko pripešačil! In potem se je na teh minornih univerzah dogajalo vse živo – študentske diplome so se prodajale kot profesorsko delo, služili so se neznanski honorarji za »svetovanje« in tako dalje –, ampak to je druga tema.

Tako imamo danes diplomirane tehnike aplikativne psihologije prodaje na drobno (ja, priznam ... a povsem mogoče je ...), nimamo pa dimnikarjev, pekov in električarjev; in tako zdaj gasimo požar, ki smo ga v bistvu zanetili sami. Saj pobuda Centra ni slaba, a izpeljana je bila (in bo tudi v drugo) prekleto nerodno; poleg tega pa se ob njej postavlja še eno nadležno vprašanje.

Sto evrov je sto evrov, takega denarja pač ne kaže zametavati. In čeprav po besedah ministrice za delo štipendiranje deficitarnih poklicev ni ukrep socialne države, je docela mogoče, da se bo za tako šolanje kljub drugačnim interesom in sposobnostim odločil kdo, ki te evre nujno potrebuje zdaj. Za sto evrov na mesec, ki mu zdaj omogočajo živeti človeka vredno življenje, se bo sprijaznil z mislijo, da bo pozneje dobrih štirideset let trpel v poklicu, ki ga ne veseli niti mu ne leži. Zidarjev, ki s hrbti podpirajo bagre, torej tudi v prihodnje še ne bo zmanjkalo, morda pa bo manjkalo takih, ki zidajo. Podobno je biblijski Ezav Jakobu za skledo kuhane leče prodal prvorojenstvo; kajti kaj ti pomaga prvorojenstvo, če se boš zdaj zgrudil od lakote? Koliko je med našimi mladimi sestradanih Ezavov? Rekla bi, da kar veliko.

Štipendijske politike ni mogoče izvajati z gasilskimi ukrepi, pa tudi sicer bi kazalo razmisliti, kakšno vlogo ima »socialna« država pri razvijanju potencialov slehernega mladega človeka. Kdo ve, morda pa je čas, da se začnemo pogovarjati o UTD?