Jezički in betonerji

Janko Lorenci

11. 9. 2015  |  Mladina 37  |  Kolumna

Ali lahko papež, Obama, Cerar kaj bistvenega spremenijo v svojih kraljestvih? Vloga posameznika v pomembnem družbenem dogajanju je zapleteno vprašanje. Na splošno velja, da štrlečega posameznika, ki kaj premakne, vedno naredi širše družbeno dogajanje. Tak človek lahko včasih postane jeziček na tehtnici razvoja – Roosevelt je iz krize naredil boljšo Ameriko, Hitler je Nemčijo spremenil v ubijalski stroj. Tito je za Jugoslavijo napravil dobre in slabe reči.

Posameznik, opremljen s primernimi lastnostmi, je torej pomemben, a vedno se mora spopadati z inercijo sistemov, v katerih deluje. Ta inercija je velika, naj gre za državo, nacionalno tv ali predmestno pekarno. Poglejmo papeža. Formalno je skoraj absolutističen vladar katoliške cerkve, spremembe hoče, množice fascinira, toda katoliška ladja komaj kaj spreminja smer. Če bi se preobrazila po Frančiškovi volji, bi bila bolj človeška, socialna in moralna (vse to ji nalagajo njeni nauki) in lahko bi postala tudi močan zaveznik v boju proti neokapitalizmu.

Ali pa Obama; na začetku je zbudil velikansko evforijo, zdaj pušča za sabo dolge repe razočaranja. V osnovi iz enakih razlogov kot papež – inercija sistema (Amerike) je velika, Obama pa priznava njegove osnovne vrednote, čeprav ga deloma hoče spremeniti.

V obeh primerih se zastavlja mučno vprašanje: ali nista sicer drugačna, vendar ne radikalna posameznika celo kontraproduktivna, saj zbujata videz sprememb, to pa zmanjšuje pritisk (množic), ki bi morda povzročil globlje spremembe?

To velja po svoje celo za Ciprasa: bi lahko spremenil Grčijo in nekoliko tudi Evropo, če ne bi popustil evrodiktatu? Je izdajalec? Jasnega odgovora ni. Če bi bil nepopustljiv, bi spodbudil podobna gibanja drugje, toda v Grčiji bi verjetno izbruhnila katastrofa, ki bi se lahko končala kakorkoli, tudi krvavo.

Gremo zahodno od Grčije, k nam. Ali nadškof Zore, sicer dostojen mož, dovolj sledi papeževim impulzom in skuša z njihovo pomočjo, ki ne bo večna (Frančišek je že v letih) predelati (razklerikalizirati) slovensko KC? Če tega niti ne poskuša, tudi zanj velja vprašanje o škodljivosti fasade, ki varljivo lepša notranjost.

Na drugi strani so betonerji teh in onih sistemov. Naša Cerar in Herr Mramor sta kot pomanjšana Schäubleja rohnela na takrat še uporno Grčijo. Tudi to kaže, da sta zvesta člana tradicionalne slovenske politike, ki zavestno in instinktivno nasprotuje spremembam. Taki ljudje so značilen proizvod in utrjevalec sistema, dramatično nasprotje jezičkov na tehtnici.

Janša (nedemokratične) spremembe hoče, a je prevelika politična surovina, da bi mu uspelo. Ironično status quo utrjuje, saj bi večina volila tudi pokvarjeno stensko uro, samo da ne bi zmagal on. Pahor nam na sto rokodelskih in drugih načinov dopoveduje, kako lepa sta on sam in realnost – naj torej vse ostane, kakor je. Ker je priljubljen, je po svoje nevarnejši od Janše.

Gremo še niže, na nacionalno tv, k Ljerki Bizilj, še eni betonerki slabe sedanjosti. Na tv vnaša dodatno negotovost, politično uravnotežuje, novinarje hoče spremeniti v neangažirane obrtnike ali strankarske navijače, znižuje raven informativnega programa. Tako bo odgnala še več gledalcev in še bolj pomagala držati Slovenijo v trajni histeriji, ki – na primer – že nekaj mesecev uničuje zaupanje v (javno) zdravstvo. Še ena potrditev, da javna tv, vprežena v privatizatorsko mašino, sistematično pomaga sesuvati javni sektor.

Ženska, ki trenutno vodi ta kanibalizem, je eden večjih škodljivcev v državi. Pri tem bi se nacionalkini novinarji med vsemi resnimi mediji zaradi javnega statusa RTV najlaže učinkovito uprli ljerkizmom, saj nad sabo nimajo lastnika, ki lahko štacuno celo zapre. Politika si tega ne more privoščiti. Upor bi imel veliko javno podporo in zanj ni prepozno.

Stran od nesrečne tv. Posameznika, ki hoče in je pogojno sposoben kaj pošteno spremeniti, praviloma navrže naključje. Taki ljudje so, kot rečeno, obsojeni na hude napore, kajti sistemi, čeprav nežive tvorbe, se skušajo, nekako osamosvojeni (bogastvo dela bogastvo, moč moč), krčevito obdržati pri življenju, množice, slabo informirane in v neizrednih okoliščinah dokaj indiferentne, pa tako stanje podpirajo z negibnostjo. Zganejo se le, če jih status quo preveč tepe. To nosilci sistema vedo, zato jih je malo (premalo!) strah, kar deloma preprečuje, da bi bilo še huje.

Živimo v času, ko dogajanje postopoma, a neizbežno drsi proti družbenim prelomom, saj bo neoliberalizem sicer požrl samega sebe in veliko večino nas. Veliko vprašanje se glasi: kako do sprememb na boljše – evolutivno (z volitvami) ali revolucionarno? Položaj zapleta dejstvo, da negotove, vznemirjene družbe praviloma drsijo v konservativnost, hkrati pa bi potrebovale globoke, radikalne spremembe – odpravo ali vsaj ponovno civiliziranje kapitalizma. Napetosti, zmeda in razkoli v družbi se tako krepijo, hkrati pa cvetijo manipulatorji.

Globlje spremembe lahko doseže samo pritisk kolektivov. A tudi kolektivna dejanja, kot so vstaje, revolti, revolucije, vodijo posamezniki, ki jih razmere naredijo za jeziček na tehtnici. To je na svoj skromni način tudi vsak volivec – če lahko volitve res kaj temeljiteje spremenijo.

Grški primer to ostro zanika in nasploh se volitve postopoma spreminjajo v prazen ritual. To je nevarno. Bolj ko zmagujejo statusquojevci, bolj se veča potreba, da s scene izginejo – zlepa ali zgrda. Zato vse pogostejše spraševanje, ali ni nepredvidljivost upora, revolta, revolucije boljša kot pogrebna zanesljivost volitev. Nekje tu smo.