Ljubezenska odiseja

Strti cvet.

Tatjana Božić, režiserka Ljubezenske odiseje, kombinacije dokumentarca, avtobiografije, eseja, ženske študije, selfieja, terapevtske spovedi in youtubskega resničnostnega ekshibicionizma, gre zelo daleč, da bi ugotovila, zakaj so jo vsi prejšnji fantje pustili, kar pomeni, da jih zdaj, po vseh teh letih, ko je z nizozemskim filmarjem in dvema otrokoma obtičala v eni sobi (ženska brez svoje sobe nima šans, bi rekla Virginia Woolf), v slogu Billa Murraya iz Jarmuschevih Strtih cvetov obišče na originalnih lokacijah (Moskva, London ipd.), drugega za drugim, od mističnega Rusa, ki jo je pustil zaradi druge Tatjane, do Nemca, ki jo je pustil zaradi ekstazija, Angleža, ki jo je pustil zaradi mame, in jeznega Rusa, ki jo je pretepal, toda odgovori, ki jih dobiva (ta tvoja balkanska trma! hotela si biti žrtev! preveč je bilo odvisno od tebe!), so tako naivne parafraze razpadanja Jugoslavije, da skoraj zasenčijo njene dokaj staromodne romantično-pravljične fantazije o “perfektni ljubezni” (najboljša mati, najboljša žena ipd.), ki nehote zvenijo kot parodija tega, kar gledamo, in ki se nepresenetljivo lepo podajo nasvetom njene ruske prijateljice, samozvane ekspertke za ljubezen (problem je v tebi, ljubezen in svoboda ne gresta skupaj, ženska mora moškega obvladovati s seksom, tvoja pička je zaklad), kar nas le utrdi v prepričanju, da ženski, ki je tako obsedena s sabo, odgovorov, ki itak le potrjujejo njeno pravico do obsedenosti s sabo, ne bi bilo treba iskati tako daleč.

(Kinodvor)