Sebastijan Pregelj: Kronika pozabljanja

Daj naprej

Pregelj, ki ga poznamo predvsem po fantastičnih zgodbah, v katerih se odhakljana domišljija združi s poznavanjem zgodovine in skoraj arhetipskimi tvorbami, ki čarobno oživijo v sodobnosti, se je v zadnjih časih angažiral – toliko slabše za čase. V prejšnjem romanu Pod srečno zvezdo je spregovoril o zagatnem in ksenofobnem ozračju na Tržaškem, o preklarijah med narodi in še toliko bolj o medrasnih problemih, Kronika pozabljanja pa se začne povsem benigno. Starec v varovanem stanovanju popisuje najprej svoj pogreb, potem še domsko rutino in občutek imamo, da gre za nekoga, ki je že vse doživel, ki mu ni več mar in ki čaka samo še na veliki neizbežni finale – smrt.

Dnevi mu potekajo monotono, ob opazovanju vrstnikov pri šahu in občasnih koncertih varovancev. Nikogar nima in občutek imamo, da se je spravil z vsem, tudi z lastno umrljivostjo, postopnim propadanjem in usihanjem. Dokler se v sobo zraven, ko jo izprazni prejšnji stanovalec, ne vseli privlačna gospa. Hkrati ga začne obiskovati čedni neznanec in mu govori tisto, o čemer bi premišljal ali bil prepričan tudi sam, če bi le imel pogum: da je življenje treba živeti aktivno in skrbeti za tiste, ki so na drugi, nesrečni strani. Ki jo on in podobni zgolj opazujejo in od katere jih loči nevidna stena. Zato zaženejo socialni projekt in zadeve spet dobijo nestvarno dimenzijo, azilanti in begunci in zavetišče zanje, kakor ga pripravijo entuziastični starčki, čeprav vse v nejasni ontološki razsežnosti – to je spomin na prejšnjo Pregljevo fantastično fazo.

Pregelj nas z naslovom in uvodnim pogrebom pripovedovalca opozori, da stvari morda niso, kot se zdijo. Skrivnostni obiskovalec je še toliko bolj nenavaden, saj ga vidijo tudi drugi, pa še stara se ne, v vseh ključnih trenutkih je bil nekje zraven, ves čas enak, lep in skoraj brezspolen. Kronika pozabljanja na svež način problematizira rekapitulacijo tik pred smrtjo, hkrati s sugestivno metaforiko, kolikor je premore starčevska pešajoča domišljija, govori o zadnjem vzponu pred dokončnim spustom. Pregelj pokaže pisateljsko kilometrino in veščino pri postopnem prehajanju; ne niz nepovezanih podob, ne sestavljanje sveta na novo iz duha demence, ne zvezki z zapisi, um njegovega pripovedovalca se bogato opre na napake, ki jih je mož v življenju naredil. Vsaj miselno jih poskuša popraviti, to pa tako, da ponudi prostor in glas tistim, ki so brez vsega. Tujcem, migrantom, in v nekaterih potezah se fantastika spreminja v poziv k delovanju in izboljšanju sveta. Kdo pa, če ne mi, in kdaj, če ne zdaj? Sicer nas vse lahko enkrat doletijo blodnje o našem pravičništvu in samozadovoljnem izginjanju v nič.