The Weeknd: Beauty Behind the Madness

Kanada nam je v zadnjih letih postregla z dvema fenomenoma na črni strani popa, ki ne štrlita nujno iz kanona jokavega pjevušenja sodobnega hibrida R & B-ja, hiphopa in elektronike, a sta hkrati dovolj samosvoja, da štrlita iz četice vokalistov mlade generacije. Oba prihajata iz Toronta. Prvi je pravilnež Drake, drugi pa njegov kolega in črni raček popa Abel Tesfaye oziroma The Weeknd.

Njun osnovni trik ni tako različen: popolnoma popoiden paket, glasbeni okvir našpikata z eksplicitnimi besedili in svojeglavostjo, avtentičnostjo. A veliko eksplicitnejši od obeh je Tesfaye, ki si je z mračnimi besedili o sodobnem sindromu (spletne) odtujenosti in nečimrnosti, pa tudi o svojem vse bolj zvezdniškem, turobnem življenju seksa, ki nič ne pomeni, in drog, ki nič ne primejo, počasi, a spretno nabiral bazo mladih oboževalcev.

Zanimivo pa je, da je The Weekndu, ki se je sprva skrival izključno za računom na Twitterju in je tudi na novo definiral spletno nebulozo »xo«, razumljeno kot poljubčki in objemi, in jo preoblikoval v inicialki rekreativnih najstniških drog, po katerih sam rad poseže, pri prvih korakih v neizprosno glasbeno industrijo pomagal prav Drake.

The Weeknd je zdaj izdal že drugi album pri založbi velikanki in priprave na Beauty Behind the Madness so bile nadvse uspešne: trije singli, trikrat osvojeni vrhovi lestvic. Eden od njih je spremljal tudi enega najbolj nahajpanih filmov letošnjega leta in le kdo bi bil popolnejši za Petdeset odtenkov sive kot najbolj sivi protagonist sodobnega

R & B-ja. Na začetku poletja je izšel še Can’t Feel My Face – michaeljacksonovski hit, s katerim se je The Weeknd prvič povzpel na prvo mesto lojtrce popa. Posnetek je obljubljal Tesfaya v prijaznejši formi, z manj depresije, manj preklinjanja in manj okorno grobih besedil. Vsi namigi so bili torej tu, tudi A-lista gostujočih, na kateri sta bila kritični filozof Kanye West ter dežurni tarnač in britanski dolgočasnež Ed Sheeran, pa še (podobno kot sam The Weeknd) večno zamorjena Lana Del Ray.

A na koncu vse le ni šlo po pričakovanjih. Beauty Behind the Madness je pač še en obrat kolesa nesreče. Je plošča, na kateri nam The Weeknd še enkrat pove, kar pove vsakič. Da se ogromno drogira. Da je ljubezen ničeva. Da je »prasec, ki fuka prasice«. V najboljših primerih je ciničen in samoironičen, v drugih je samo naveličano neroden. Album je bil sicer skrbno načrtovan, vedeli so, da bodo z njim osvajali, šli naravnost na vrh. Produkcijo so temu primerno prilagodili, jo pošravfali in napihnili. Tesfaye svojega lika pač ni. Tako slišimo nenavadno kombinacijo glasbe, ki »dela«, popolnega popa in najstniško necenzurirane kisline.

Za industrijo popa tudi to sicer lahko pomeni neko svežino, za The Weekndove zveste fene pa čisto nič novega. Podobno kot je sam že tako mlad tako naveličan, se ga utegnejo tudi oni kmalu naveličati.