Pravice

Maja Novak

18. 9. 2015  |  Mladina 38  |  Ihta

Kak teden bo tega, kar sta MZZ in Slovenska filantropija s pomočjo prostovoljcev sredi Ljubljane nič hudega slutečim mimoidočim delila brezplačnik z »najboljšimi novicami iz sveta«. Lepo – le da me je vsebina brezplačnika prepričala manj od ideje, ki tiči za tem mednarodnim projektom. Hočem reči, novica, da danes ljudje živijo dlje kot pred sto leti in da skoraj nihče doma nima več stranišča na štrbunk, je komajda novica; to bi moralo biti samoumevno. Navsezadnje človeški rod že dolga tisočletja nekaj dela in počne in proizvaja in vsi ti izdelki in pridelki in proizvodi bi se mu morali do danes nekako obrestovati, kajne? O dostojni življenjski ravni pač ne bi smeli govoriti kot o nečem, kar nam je nekdo podaril, pokroviteljsko rekoč: »Pa veseli in hvaležni bodite!« Zaslužili smo si jo z delom, to je naša pravica.

Žal že pokojni Terry Prattchet je nekoč celo pripomnil: »Mar ne bi bilo grozno, ko bi bil vsak v življenju deležen le tistega, do česar ima pravico?« Po drugi strani pa lahko rečemo ravno nasprotno – zakaj bi moral vsak politik ali tajkun vedno hlastati za vsem, o čemer meni, da je njegova pravica?

Vzemimo le zastarano trojico iz zadeve Patria. Zanjo se pravzaprav sploh ni pokazalo, da je nedolžna, temveč so vsi trije kot nekakšne Schrödingerjeve mačke zdaj »nedokazano nekrivi« in »nedokazano ne nekrivi« hkrati (ja, jezik je lahko enako zapleten kot kvantna fizika in pravo!), vsekakor pa imajo pravico od države terjati kupe denarja za čas, ki so ga po nerodnosti slovenskega pravosodja presedeli v zaporu, pa za duševne bolečine, pa za izgubljeni zaslužek, pa še za to in za ono. Nesporno drži: to pravico imajo. Toda mar ne bi bilo plemenito od njih, ko bi malce razmislili, ali jo bodo zares uveljavljali? Navsezadnje so po sklepu o zastaranju vsi trije, tudi Janša, ki je nato skrivnostno obmolknil, hiteli zatrjevati, da jih bolj od lastne usode boli spoznanje, kako zelo je trpelo slovensko občestvo, ker se zaradi sodnih procesov niso mogli še naprej truditi za narodov blagor, ker Janša ni mogel še dalje voditi vlade, ki je bila tik pred tem, da nas reši dolgov in izstreli na vrhove gospodarske rasti ter blaginje, in tako dalje. Prav, če jih bolj kot zase skrbi za Slovence, bi jim pač lahko prizanesli z odškodninskimi zahtevki, saj bi te skupaj s stroški postopkov, v katerih bi jih uveljavljali, morali poravnati navadni ljudje, tudi najrevnejši med njimi, če so le zavezanci za plačilo kakršnegakoli davka. Odpoved morebitnim tožbam bi bila lepo, morda celo politično modro in volivcem všečno dejanje, sicer bolj kot ne simbolično, vseeno pa bi se tako prihranjeni denar državi in davkoplačevalcem nekje zagotovo poznal. Morda bi z njim država lahko subvencionirala kako šolsko malico več ali pa bi obogatila protokolarni vozni park še s kakim audijem ali mercedesom, da bi se gospa Merkel, ko bi tako kot v zgodbici gospoda Darka Krašovca obiskala Slovenijo, lahko namesto v osmih vozila v devetih avtomobilih naenkrat ...

Nekako bo treba politikom pač dopovedati, naj nehajo premišljevati o svojih pravicah.

Resnično, resnično, povem vam: ko bi bila sama na Janševem, Krkovičevem in Črnkovičevem mestu, ne bi od države in državljanov zahtevala niti prebite pare, saj bi se tako pokazalo, da sem prava dama – za nameček pa taka odločitev nikakor ne bi prejudicirala razpleta glavne zahteve zastarane trojice, namreč zahteve po odstopu malone celotnega pravosodja. Ampak kot že rečeno: vsi trije imajo do takšnih tožb pravico.

Tudi Alenka Bratušek ima pravico vztrajati v politiki. Marsikdo bi na njenem mestu že po bruseljskem fiasku pobegnil v najgloblji gozd in se zavlekel v najbolj črno jamo pod mogočnimi koreninami najstarejšega hrasta, da nihče več ne bi uzrl njegovega obličja, ampak tako kot pri Janši, Krkoviču in Črnkoviču tu ni govor o občutku za spodobnost ali dobrem okusu ali zdravi pameti, temveč o pravicah, te pa Bratuškova neizpodbitno ima. Sicer malone nima več stranke in nima poslanske skupine, ki bi nosila njeno ime, niti nima pravega političnega programa – celo ko bi ga imela, pa bi tako »nepovezana«, kot je po novem, z eno somišljenico in enim »zgolj tehničnim« vodjem skupine nepovezanih poslancev komajda smela upati, da ga bo lahko uveljavljala in uresničevala. Čas bi bil za odhod. A kaj, ko ima pravico ostati. Na delovnem mestu poslanke, ki ji gotovo vsak mesec prinese kak evro, v strokovno podprti skupini, za katero se je Milan Brglez moral pošteno potruditi, da jo je poslovniško upravičil, kljub drugačnim mnenjem prenekaterega pravnega strokovnjaka. No ja. Saj se ne dogaja le pri nas. Dogaja se po vsem svetu.

Po vsej Evropi imajo politiki pravice, na katere se glasno sklicujejo. Samo begunci so ostali brez njih, celo brez pravice do tega, da jim priznamo, da so begunci – po novem so »migranti«. A zanimivo, čeprav so brez pravic, na življenje Evrope že zdaj vplivajo bolj, kot je vplivalo karkoli po II. svetovni vojni: zaradi njih je obstal celo mednarodni železniški promet, sveta nebesa. Preprosto zato, ker so tukaj, resda docela ponižni, neoboroženi, golih rok – njihova množičnost zadostuje, da smo prisiljeni premisliti in prevrednotiti vse, o čemer smo do danes mislili, da vemo o svetu. In človek se nehote vpraša: kaj bi se zgodilo, ko bi se množično začele čez Evropo valiti tudi miroljubne, goloroke čete drugih ponižanih in razžaljenih – drugih prestrašenih, lačnih ljudi, ki jim politika ne zagotavlja zadostne socialne varnosti? Morda bi bilo dobro. Nekako bo treba politikom pač dopovedati, naj nehajo premišljevati o svojih pravicah in naj se raje začnejo obnašati v skladu z zahtevami etike in zdravega kmečkega razuma.