David Eagleman: Prikrito: neznano življenje človeških možganov

Esej ameriškega nevrologa o čudu, ki mu pravimo možgani.

Kaj bodo o področju, ki ga proučujeta lingvistika in psihoanaliza ter vešče izkorišča propaganda, povedale laboratorijske nevrološke raziskave? Skupino pacientov, ki je bolehala za amnezijo, so vse dopoldne učili igrati tetris, a že naslednji dan je pozabila, kaj se je učila prejšnji dan.

Toda ko so te ljudi zopet postavili pred igrico, so jo igrali tako dobro kot ljudje brez amnezije, ki so sočasno z njimi začeli eksperiment. In smo na polju fenomena, ko smo se nekaj naučili, ne da bi vedeli. Kar bi avtorja lahko napeljalo v smer filozofije, ki pravi, da vse že vemo, da gre le za iskanje poti, po kateri si prikličemo vrojene ideje. A Eagleman ima kot nevrolog v roki močnejšo karto, saj pozna avtopsijo množičnega morilca Whitmana, ki je v poslovilnem pismu tožil nad bolečinami v glavi. Dejansko, pri njem so našli razraščen tumor glioblastom, ki je pritiskal na območje za upravljanje čustev. Bo torej kriminalna dejanja pojasnil z degeneracijami v možganih in bodo zaradi tega morilci oproščeni odgovornosti za svoja dejanja? Čeprav ima v rokah eklatantno razlago delovanja možganov, jo iz socialnih razlogov takoj zavrže, obstaja namreč tudi množica bolnikov z enakim tumorjem, ki se ne predajo gonu tanatosa. Iz nevrologa prestopi v socialnega delavca, ko premišlja, kaj storiti z obsojenimi morilci, kako jih predrugačiti, da bi ne bili več nevarni drugim. Namesto nevrološke operacije zagovarja socializacijo in filozofsko samorefleksijo, ki razdvojenemu človeku omogoča, da se ove svojega stanja in se upre agresivnim impulzom. Nevrolog Eagleman v proučevanju možganskih bolezni konča na isti točki kot filozof Galimberti, ki lek za bolezni duha najdeva v miselni refleksiji in distanci do vladajočih mitov sodobnosti.