Trap-asta muzika

Rihanna ima komad v trapovskem stilu. Prav tako Lady Gaga in Katy Perry. Beyonce ima kar nekaj komadov s trapovskim pridihom. Še nedavno kraljična country glasbe Taylor Swift pa na odru poje trapovski hit z vrha lestvic z naslovom Trap Queen ...

Največje glasbene pop zvezdnice druga za drugo segajo po isti glasbeni zvrsti in to zveni še kar neverjetno, sploh glede na kontekst, na okolje, kjer se je zgodba o trapu pravzaprav začela. Trap namreč izhaja z dna, iz dolge in kompleksne tradicije rapa ameriškega juga. Je več kot glasbeni žanr, je scena, celo subkultura z epicentrom v Atlanti. A ta subkultura se je v zadnjem desetletju tako močno popularizirala in komercializirala, da je beseda trap danes kar naenkrat povsod okoli nas. Kako pa so se posamezni vzorci, pa tudi sama skovanka »trap« iz revnih črnskih predmestij Atlante preselili v bele iPode svetovnega mladinskega poslušalstva, torej v samo jedro sodobne pop kulture?

Po tehnični plati je fenomen še nekako mogoče razložiti. Gre za glasbo počasnega tempa, bobnov in gromke bas noge Rolandove ritem mašine 808, pogosto divjih činel, včasih mračnih, drugič pompoznih, tretjič spet baročnih sintetizatorskih linij. Vokali so pogosto »autotjunani«, torej tonsko obdelani v nekakšno kvazi petje, besedila povsem ulična, gangsterska, govorijo o alternativnih ekonomijah pripasanih pištol in preprodajanja drog. Bahanje, glorificiranje, miks surove realnosti in getoiziranih ameriških sanj.

Če želimo isti fenomen razložiti v etimološkem, zgodovinskem in družbenem kontekstu, se stvari že malce zapletejo. Izraz »trap« se je v raperskem slengu ameriškega juga namreč uveljavil v povezavi s preprodajanjem in kuhanjem drog. »Trap« je past, je zanka, v katero se lahko ujameš, ko na vogalu delaš, kar moraš početi, da preživiš, in je metafora za tovrstni življenjski slog. »Trap house« je brlog, kjer se kadi trava ter tehtajo, redčijo, kuhajo in pakirajo kokainski ali metamfetaminski zvarki.

Med prvimi skupinami, ki so v začetku devetdesetih let začele razvijati specifično počasen, mračen, hladen zvok ameriškega juga, ki je sicer znan tudi kot Memphis rap, sta bili na primer Three 6 Mafia in UGK. Glavna mesta, kjer je nastajalo največ tovrstne glasbe in kjer se je pojavljalo največ skupin, založb in studiev, so bila Houston, Memphis in Atlanta. Vsa tri mesta so med tistimi z najvišjo stopnjo kriminala v ZDA. Vsa so na vrhu tudi po številnosti in organiziranosti uličnih tolp. Vsi ti podatki niso ločena dejstva, so seveda tesno prepleteni in pričajo o statističnem okostju trapovske subkulture in črn(sk)ega vsakdana. Plošče in studie so financirali z umazanim denarjem in prek njih so denar tudi prali.

Ena od glavnih značilnosti raperske scene ameriškega juga, ki velja še danes, je tudi, da je izrazito DIY-jevska, da torej stavi na to, kaj lahko narediš sam. Raperji so tudi biznismeni, entrepreneurji, sami ustanavljajo založbe, neodvisno izdajajo glasbo, sami financirajo videospote, studie ... Pionir te »sam svoj mojster in sam svoj master« prakse je bil nedvomno Master P, ki je v drugi polovici 90. let v New Orleansu na povsem samosvoj, izviren način zgradil miniimperij, okičen s sijočo estetiko draguljev, zlata in vsega, kar se sveti. Ta je nato spremljala vzpon trapa in je v njem nadvse prisotna še danes. Da, še danes, kajti v začetku novega tisočletja se je trap kot ime za žanr in za način življenja prebil do širokih množic – ne le v domove dobro situirane ameriške mladine in študentarije, ampak mladeži po vsem svetu.

V parodijah na Harlem Shake so takrat sodelovali in jih snemali tudi tisti, ki niso vedeli popolnoma nič o trapu, kaj šele, da bi takšno muziko poslušali.

Prvo ime, šef, car, nesporni prvak in bog trapa je sicer petintridesetletnik Gucci Mane s sladoledom, vtetoviranim na licu. Mane je odraščal v Atlanti, prvi in komercialno zelo uspešni album pa izdal leta 2005. Tudi zanj je značilen DIY, »naredi sam in štepaj kot po tekočem traku« delovni kodeks. Do danes je izdal več mikstejpov – torej ne čisto pravih albumov – in čisto pravih plošč, kot jih zna sam našteti, k temu pa lahko dodamo tudi zajeten kupček DVD-jev. Njegovi producenti in sodelavci ga skušajo čim bolj zaposliti v studiu, saj je to najuspešnejša metoda, kako ga spraviti z ulice, kjer se vedno znova zaplete v težave. V tem niso bili ravno uspešni. V preteklosti je bil Mane obtožen neštetih prekrškov in kaznivih dejanj, od posedovanja marihuane in neprijavljenih orožij do napadov, celo umora, za kar pa so ga potem oprostili, saj naj bi šlo za samoobrambo. Večkrat je bil za krajša obdobja že v zaporu in od lani je spet tam, sedel bo nekje do konca leta 2016.

A to ni ustavilo neverjetnega tempa, s katerim izdaja novo glasbo. Praktično ne mine mesec brez njegovega novega mikstejpa. Mlajše generacije atlantskega trapa se mu klanjajo, no, vsaj v videospotih se mu klanjajo ali pa molijo k njegovemu portretu na steni, njegovo podobo pa najdemo tudi na rami marsikaterega mladega povzpetneža. In Mane ni edini velikan trapa: tu so še T. I., Future, Chief Keef, Young Jeezy, Waka Flocka Flame ... tisti z bolj sofisticiranim okusom, ki so jim trap junaki le malce pregrobi, pa so v stik z žanrom prišli prek ekipe A$AP ali Kendricka Lamarja. Ogledi videospotov teh izvajalcev dosegajo viralne višave, k sodelovanju jih vabijo pop zvezde in logično, slog je površno prevzela tudi plesna elektronika, od bolj robne do čisto popaste, karikaturni vrhunec pa doživela z navidez naključno, vendar umetno in načrtno shajpanim fenomenom Harlem Shake. Ta je leta 2012 s številnimi videoparodijami obnorel svet in se seveda ni izognil niti Sloveniji.

V parodijah na Harlem Shake so takrat sodelovali in jih snemali tudi tisti, ki niso vedeli popolnoma nič o trapu, kaj šele, da bi takšno muziko poslušali. Morda jim je še danes popolna neznanka. A četudi se tega ne zavedajo, trap že poznajo. Trap je namreč že nekaj časa pop. Še več, trap je celo hiper trend tega hipa. A zakaj? Zaradi iluzije avtentičnosti, ki nam jo dajejo njegovi glavni protagonisti? Ti se v enem trenutku vozijo med studiem in strip barom v Atlanti, oprtani s kilami nakita, s šopom bankovcev v eni in flašo šampanjca v drugi roki, v naslednjem trenutku pa doma igrajo playstation, se šopirijo z avtomatičnim orožjem in zvijajo debele džojnte. Prave pop zvezde se v primerjavi z njimi zdijo tako narejene, tako fejk ...

Delno gre razlog za nenadno in neverjetno popularnost trapa iskati v tem, da se ta ne prodaja le kot glasba, temveč tudi kot ikonografija, kot način življenja, kjer je meja med fikcijo in realnostjo zamegljena. Realnost je sicer takšna, da je za založbe velikanke, za megakorporacije spletnega trženja stari, ortodoksni hiphop mrtev. Je krava, ki nima več mleka. Pištole, droga, denar, miganje obilnih riti … ti pa ostajajo kul. Srednji razred je vedno fascinirala ulica ali vse, kar življenje na ulici karikira. To, kar je bil nekoč gangsta rap, je danes v še baročnejši pojavi torej trap. No, ali pa drill, še ena različica, vezana na Chicago.

Za založbe velikanke je stari, ortodoksni hiphop mrtev. Pištole, droga, denar, miganje obilnih riti … ti pa ostajajo kul. To, kar je bil nekoč gangsta rap, je danes v še baročnejši pojavi torej trap.

Trap je tako postal razpršeni hipertrend. S trapom se označujejo najrazličnejše popularne nametanke, pop paketki, ki med seboj nimajo nič skupnega, vrstijo se trap remiksi plesnih hitov, trap je dobil rusko in kitajsko različico za najstnike ... Trap danes v muziki pomeni praktično vse. S tem pa se njegov pomen razblinja v nič. Nekje spotoma se je namreč pozabilo na njegov izvor, pa čeprav je šlo za eno od poglavij v izjemni tradiciji ameriškega južnjaškega rapa. Seveda še obstajajo najstniki, vsaj tisti malo bolj odločni, zagnani, tisti z raziskovalno žilico, ki se fascinirani prikopljejo do celovitega vpogleda v še zmeraj precej ulično kulturo trap glasbe, trap hiš, visenja na vogalu, kuhanja kokainskih in metamfetaminskih prehrambenih dodatkov, mahanja z orožjem ... Po drugi strani pa imamo množico, ki ob prvem bitu elektronskega trapovskega ritma vrže komolce v zrak, ve, kaj je treba obleči, kako je treba plesati, a se v zakulisje fenomena ne poglablja. Tako se bela evropska mladina identificira z glasbo in slogom, ki izvirata iz getoiziranih predelov mest, v katere ne samo, da ne bodo nikoli vstopili, vanje si nikoli niti ne bi želeli vstopiti.

Ob vsem tem ne preseneča, da mnogi poznavalci izraz trap danes zavračajo. Preveč je prežvečen, klišejski, ničpomenski. A tako pač je, ko glasbeno-kulturni vzorci iz podzemlja postanejo del mainstreama. Ali kot je nekoč zapisal britanski sociolog, muzikolog in kritik Simon Frith: »Glasba je kulturna forma, ki najlažje prečka meje – zvoki gredo onkraj ograj in zidov in oceanov; onkraj razredov, ras in narodov.« Za zvoke to dejansko drži, tisto, kar sodi zraven in jim daje širši pomen, pa se spotoma spreminja, izgublja, pozablja ...

Trap je prav zato eden zanimivejših sodobnih fenomenov. Je sijajen in radikalen primer, kako nepredvidljiva je glasbena panorama. Ali, če hočete, kako predvidljiva je glasbena industrija sodobnosti.