Nespodobnost

Maja Novak

2. 10. 2015  |  Mladina 40  |  Ihta

Po pravici povedano, nočem. Nočem pisati o beguncih, pa ne le zato, ker o njih v resnici nič ne vem. (Mimogrede, mar ni čudno, da jih do zdaj, kolikor mi je znano, na njihovi odisejadi še ni spremljal niti en novinar, ki bi se jim pridružil kje v Turčiji in z njimi vztrajal vse do Brandenburških vrat, pri tem pa pešačil kot oni, spal tam kot oni in jedel kot oni, morda kdaj kak kilometer v naročju nesel kakega otroka? Potihoma sumim, da take reportaže še nismo dobili zato, ker bi bila za širšo, resničnostne šove goltajočo javnost premalo zanimiva, da bi komercialno – čudežna beseda! – upravičila svoj nastanek.) Ampak nepoznavanje begunskega life styla ni edini razlog, da raje ne bi pisala o tem. V glavnem je po sredi to, da so o »migrantih« že pisali in govorili vsi drugi, vsi lastniki računalnikov in pametnih telefonov, ki so kdaj slišali za izraz spletni forum. Ti pa o beguncih kajpak vedo vse.

Neki gospod, ki ga ni bilo sram poklicati v neko kontaktno oddajo na nacionalki, o njih na primer ve, da so taki, kakršni so, ker doma namesto školjk uporabljajo »čučavce«. Ti so baje tudi vzrok, da med njimi divja toliko nalezljivih bolezni. (Kako to, ko pa tisti del telesa, s katerim razmišlja gospod, na čučavcu sploh ne pride v stik z bakterijami prejšnjega uporabnika?) Kot nekdanja pisateljica lahko domišljijo tovrstnih gospodov zgolj zavistno občudujem. A vseeno se mi zdi, da vsi tisti, ki se jim tako kot Grimsu in Gorenaku v begunce zakrinkani salafisti prikazujejo v slehernem kotu in v sleherni ribji konzervi, razmišljajo malce nelogično. Nelogično, kot je bila nelogična ograja na slovensko-madžarski meji. Nelogično kot Erjavec, ki je padec ograje – potem ko so Madžari sami logično dognali, da bi taka ograja zgolj onemogočala beguncem zapustiti njihovo deželo – samovšečno pripisal uspehu svoje diplomacije.

Pustimo zdaj ob strani, da hudobni muslimani, ko bi jih res žejalo po naši zemlji, svojih milijard petrodolarjev najbrž ne bi vložili v vojsko beguncev, temveč bi zemljo preprosto kupili. Saj je pri nas vse naprodaj, kajne? A denimo, da nas res kanijo zavojevati. Kako to, dragi desnosučno razmišljajoči gospodje, da ste potemtakem tako grobi do njih? Mar vam izkušnje prejšnjih rodov desnosučnih Slovencev ne povedo, kako se je treba obnašati do okupatorja? Klečeplazno seveda! Kolaboracionistično! Tako, kot se je desna polobla slovenskih možganov med II. svetovno vojno obnašala do nacistov! Zdrava pamet, slovenski značaj, naš pohlep, preračunljivost in smisel za preživetje vendar velevajo, naj bomo do potencialnega zmagovalca tudi v tej domnevni vojni civilizacij prijazni. Morda bi celo kazalo spet ustanoviti kake paravojaške odrede, ki bi z orožjem podprli vdor muslimanov, takole za vsak primer. Tako so pač ravnali vaši desnosučni predniki, dragi gospod s školjko. Kako to, da vam je sedemdeset let pozneje slovenceljska preživetvena logika povsem odpovedala?

Najbrž bo krivo to, da berete manj od prednikov, zato so vam možgani zaspali. Vidite, o tem bi rada pisala, ne o beguncih – o kulturi in o tem, za kaj je dobra. Za to, da se kolesca v glavi hitreje vrtijo. Pa ni bilo o kulturi, natančneje, o rezih proračunskih sredstev v kulturi v medijih te dni zaradi poplave beguncev skoraj nič slišati. (Okej, »poplava« je trajala samo en konec tedna, ampak nič hudega, saj se pri nas vse od leta 1991 tudi dolžina »vojn« meri zgolj v dneh.) Nobena televizijska mreža ni, na primer, izčrpneje poročala o protestni seji Nacionalnega sveta za kulturo. Ko se ne bi Društvo slovenskih pisateljev spomnilo, zakaj pravzaprav obstaja, in svojim članom razposlalo peticije proti rezom v kulturi, ki jo je NSK sprejel na tej seji, celo marsikateri kulturnik sploh ne bi vedel zanjo. Koliko pa je takih, ki vedo zanjo in ki so jo podpisali, med ostalim izobraženstvom, ki dokazano kupuje manj knjig od tajnic in avtomehanikov?

Živimo v svetu, kjer se nam javno zagovarjanje lastnih dobičkov na račun tujega trpljenja sploh ne zdi več nemoralno.

Pa bi vendarle kazalo, če so Grimsovi, Gorenakovi in strahovi gospoda s školjko upravičeni, finančno podpirati zlasti kulturo, saj bi se kvečjemu z njo lahko uprli pogubnemu vplivu muslimanskih dojenčkov, molčečih mamic z rutami in dehidriranih družinskih očetov s stopali, razmesarjenimi zaradi dolgega pešačenja, na naše kleno slovenstvo ... Saj pravim, dobršen del prebivalstva pri svojem ogorčenem zlivanju gnojnice na begunce, hkrati pa še na kulturnike, razmišlja docela nelogično. Pa nekulturno tudi.

Ko bi si ogledali kak »umetniški« film in kako sliko več ter večkrat zavili v opero, bi se morda drugače obnašali tudi ameriški konservativci, ki so ob obisku papeža Frančiška, tega potomca »migrantov«, tarnali, da bi se moral bolj ukvarjati s splavi in manj govoriti o tem, da je kapitalistični pohlep po denarju postal že prav nespodoben. Tudi pri nas delodajalci pri tem, da delavcem z minimalno plačo brez dlake na jeziku odrekajo pravico do plačanih nadur, ne vidijo nič spornega. Nič nespodobnega. Živimo v svetu, kjer se nam javno zagovarjanje lastnih dobičkov na račun tujega trpljenja sploh ne zdi več nemoralno. Nenavzočnost kulturnih vsebin v vsakdanjem življenju slej ko prej doseže vrhunec v etični slepoti. Ko bi kapitalist kdaj prebral kakšno knjigo, bi se morda zavedel, da ne živijo vsi ljudje tako kot on – da nekateri, preprosto rečeno, živijo slabo –, in morda bi se zavedel, da si z izjavami, ki pričajo o njegovi brezbrižnosti do siromakov, ne bo ravno povečal priljubljenosti. In tako bi družba naredila vsaj majhen korak naprej: tudi ko bi si bogataši še dalje želeli zgolj pleniti, pleniti, pleniti, bi jim čut za to, kaj se spodobi, ki bi se jim mogoče porodil ob branju knjig, vsaj branil to glasno povedati.