Ursula K. Le Guin: Drugi veter

+ + + +

Moč voljnih

V Tolkienovih fantastičnih svetovih so ženske bolj ljubice ali matere, pri Le Guinovi so drugi pol – napol zmaji, obdarovane s svojim mankom, ki jim daje skrivnostne sposobnosti, drugačne od tistih, ki jih imajo magi in celitelji vseh vrst. Nasploh se ji pozna odraščanje v antropološki družini, njena družba je hierarhično zelo razplastena, polna magijskih šol v opreki, tudi pri uporabi in zlorabi starih, htonskih sil, pri uravnavanju Ekvilibrije, zelo taoističnem pojmu, sta oba spola komplementarna. Eni so specializirani v eno, drugi v drugo smer. To je družba, kjer vsaka niša podpira svoj vogal, kjer moškemu ni treba vseh, ženski pa preostalih treh.

Drugi veter je tisti, ki nadomesti prvega. Ker so nekdaj nerazumno usmerjali (pre)tok, vetrove so izkoriščali recimo za jadranje in si jih prilastili z uroki, so se in illo tempore bitja ločila na ljudi in zmaje. Prvi so pridobitni, drugi svobodni. In po nekaj silnih bitkah in herojih, ki so podlegli, pa vendar pokazali zmajem svoje moči in jim dokazali, da niso nepremagljivi, je nastopilo postano premirje in našponani mladci na obeh straneh ga kršijo. Hočejo več starih pravic, ki so jim bile odvzete. Vendar tik pred vojno modri vladar sklene premirje, saj je s svetom marsikaj bistveno bolj in nepovratno narobe: zid med mrtvimi in živimi je vse bolj prepusten, tudi zaradi čaranj in nesprijaznjenja s smrtjo, in svetu grozi propad zaradi izgubljenega ravnotežja in pomešanosti svetov.

Le Guinova temeljito črpa iz mitologije in kozmogonije, njeno izhodišče so severnjaški heroični miti, pa tudi neka temeljna kabalistična in zarotivetna in urokološka tradicija, ki verjame v kreacijo iz besed in zlogov, kot sanskrtske mantre, kot kreacija z zaklinjanjem, kot izgovarjanje Besed (ki so bile na začetku še eno z Očetom, bi rekli naši). Vendar pa drugače od Tolkiena, velikega poznavalca starih jezikov in mitov, ki je bolj suh, to znanje pri njej ni uporabljeno na račun imaginacije in čiste izmišljije. Njeni svetovi so kompleksni in fascinantni, odnosi med različnimi svetnimi in čarovskimi strujami napeti, odnosi med spoloma pa zagatni in skrivnostni, napeti, vendar ne brez možnosti pomiritve.

Verjetno ravno zaradi tega roman Drugi veter, šesti del, ki zaključuje cikel o Arhipelagu in nadaljuje Zgodbe iz Zemljemorja, presega skoraj vse, kar sem prebral iz nove, bistveno bolj všečne in pravljične sodobne fantastike.