Žiga Valetič: Smeh in smrt

+ + + +

Eseji o humorju, karikaturi, stripu in samomoru.

Navedene štiri teme je težko konsekventno povezati. A esejistični slog pač omogoča, da končajo v eni knjigi, zakaj vezivo ni vsebina, temveč avtor. Navsezadnje tudi slovenščina, ki pozna isti pokončevalni morfem v besedah hu-mor in samo-mor.

Avtor se tem loteva na dva načina: pri prvih treh spiše nazorno preglednico njihove zgodovine na Slovenskem, pri četrtem namesto zgodovine načinov medijskega poročanja o suicidu objavi vrsto refleksij, ki spregovorijo o travmatičnem tabuju molka.

Same humornosti Valetič ne razčlenjuje, niti ne išče njenih strukturnih nabojev, je ne klasificira skozi posamezne oblike humorja, preprosto jo registrira. In ugotovi, kako neznatna je produkcija humornega žanra v romanih, časopisju, stripu in gledališču. Njegov slog je simpatična prvinska obsedenost s predmetom ukvarjanja, ko denimo navaja, kje vse je iskal in kupoval literaturo, ki je potem končala kot njegova osebna zbirka, za katero je odštel nekaj tisoč evrov, kar daleč presega zaslužek s knjigo. Pisanje torej kot miselni angažma, ki sega onkraj logike podjetništva, ki ga vodi smoter dobička. Kdo ima potem tu dobiček? Vsekakor bralec, ki ima pred seboj mini antologijski torzo politične karikature, stendap komedije, fragmentov filmografije, predvsem pa stripovske produkcije od druge polovice 19. stoletja pa do začetka 21. stoletja. V njem manjka marsikaj: v oči bode odsotnost Petanovih aforizmov in epigramov, toda v odsotnosti celovite antologije humornega je ta pionirska knjiga dobra orientacija za proučevanje humorja.