Osvoboditev

Janko Lorenci

9. 10. 2015  |  Mladina 41  |  Kolumna

Slovenija je Zid zgradila spomladi 2016. Zgradila ga je bliskovito in perfekcionistično. To niso bili Orbanovi nemarni zvitki bodeče žice, ampak trdni, visoki, debeli zidovi. Na vsakih sto metrov so se dvigali stražni stolpi z reflektorji in drugo ustrezno opremo.

Za državo je bil to nemajhen napor, zaradi katerega sta bila dokončno opuščena drugi tir in podiranje Türkove črne gradnje. Nenavadno pri Zidu je bilo, da je bil zgrajen ne samo proti Hrvaški in Madžarski, ampak tudi proti Avstriji, Italiji in celo ob vsem slovenskem morju. Skratka, Slovenija je bila 7. aprila 2016 ograjena okoli in okoli, sedem metrov visoko, tri metre debelo.

Nenavadno je bilo tudi, da je imel Zid na meji s Hrvaško in Madžarsko skupno 332 velikih, lepih vrat, na preostalih mejah pa samo luknje za avtoceste.

Podvig je imel svojo genezo.

V begunskem letu 2015 je bilo empirično ugotovljeno, da je privlačnost Slovenije enaka ničli. Begunski val se je valil mimo nje in skoznjo, kot da bi bila dim ali Hrvaška. Hkrati je Nemčija begunce še na veliko sprejemala. Hkrati je izšlo Umarjevo poročilo o demografskem pešanju Slovenije. Hkrati se je znova povečalo izseljevanje.

Ta kombinacija prizadetega nacionalnega ponosa, kosanja z verolomno Hrvaško, skrbi za obstanek naroda in grenkobe zaradi nehvaležnih rojakov, ki jo brišejo v mrzlo tujino, je v glavah politike in ljudstva sprožila proces, ki se je končal z Zidom. Zidom, ki ni bil namenjen temu, da beguncem vstop v Slovenijo prepreči, ampak jih tu zadrži in, prej ali slej, naredi za Slovence. In onemogoči pobeg vseh begosumnih Slovencev. In državi vrne ugled in prepoznavnost. In jo napravi res varno.

Bliskovitost zidave je bila potrebna, da država ne bi ostala prazna.

Tu so naše korenine, tu hočemo ostati za vekomaj, je rekel premier na prvem sestanku Koalicije za Zid. Politiki so skupaj s strokovnjaki pregledali vse možnosti, da se Slovenija neha demografsko krčiti. Premier je občutljiv za obstanek in moralo naroda.

Ugotovitve strokovnjakov so bile mračne. Množimo se kilavo, večanje rodnosti se je ustavilo, a tudi če se ne bi, ne bi zadostovalo za obnavljanje prebivalstva, je rekel profesor za nataliteto. Izseljevanje se veča, priseljevanje zmanjšuje, je rekel strokovnjak za migracije. Po napovedih Eurostata in Svetovne banke bomo že leta 2030 eno najstarejših prebivalstev na svetu, je rekel poznavalec smrtnosti. Naglo se slabša tudi razmerje med delovno aktivnimi in vzdrževanimi, je rekel ekonomist. Na razvitem evropskem severozahodu, je rekel demograf, se prebivalstvo stara zaradi podaljševanja življenja, na vzhodu in Balkanu pa predvsem zaradi upadanja rodnosti in bega ljudi iz držav.

V zgodovini se še ni zgodilo, da bi bilo delovno sposobnih več starih kot mladih, je rekel ekonomist št. 2. To bo vplivalo na zmanjšanje BDP in produktivnosti. Javni izdatki za penzije, zdravstvo in dolgotrajno oskrbo starejših se nezadržno večajo. Družboslovec št.1, previden: 20. stoletje je bilo stoletje otrok, 21. bo stoletje starcev. Družboslovec št. 2, bojevitejši: Če je negotovost velika, če ljudje mislijo, da prihodnosti ni mogoče načrtovati, če se ena kriza preliva v drugo, veselje do otrok (mladih) in veselje do življenja (starih) nujno usiha. Problem je brutalni neoliberalni sistem, v katerem živi Evropa.

Cerar pogleda v strop in zavije z očmi.

Janša tvitne: Še en Mladinin agent.

Če bi ustvarjeno razdeljevali pravičneje, bi bilo dovolj za stare in mlade in tiste vmes, reče Mesec, tokrat z brki.

Stalin, tvitne Janša.

Piketty, nekoliko neprevidno povabljeni častni gost posvetovanja, z velikega zaslona: Če kapital neovirano raste, dohodek od dela pa nazaduje ali stagnira, socialna mobilnost ni več mogoča. Neenakost pa se še povečuje in vojna med najranljivejšimi – mladimi in starimi – vojna generacij, postaja neizbežna.

Izključite ga, reče Mramor. Nihče ga ne upa izklopiti, Piketty je Piketty.

Nekaj časa vlada molk.

Jaz bom stražil, nenadoma reče Janša.

Jaz bom gradil, hitro doda Pahor.

O čem govorita, vpraša Cerar.

Francoz, jezen, ker ga hočejo izklopiti, začne z zaslona vpiti: Davke za bogate je treba drastično zvišati ...

Mramor vstane in ga izključi. Kaj takega, zamrmra. Zunanji minister Erjavec je nekoliko nesrečen, Francija je Grande Nation.

Država v tak položaj sploh ne bi smela zaiti, zakriči Rastko Močnik, ki nepovabljeno vdre v dvorano. Z rezanjem socialne države ubijate otroke, ki se zaradi vaše politike ne bodo rodili. Otrok bo še manj, vzdrževanega prebivalstva še več, razvoj še slabši. To je začarani krog pogrezanja. Generacije hujskate v medsebojni spopad, da laže vladate.

Dovolj, neznanec, reče Cerar. Posvet je zaključen.

Mesec kasneje začne rasti Zid, mogočnejši od kitajskega. Janša privoli v številna vrata v Zidu na meji s Hrvaško šele, ko mu prepustijo komando nad stražnimi stolpi in ko Cerar sprejme veliko koalicijo. Ljudstvo se na Zid hitro navadi in zaživi z ujetimi begunci v lepi slogi. Življenje se ustali. Navidezna vrata v Zidu s Hrvaško in Madžarsko vsako leto skrbno napleskajo na novo, Pahor vihti čopič kot profi.