Semira Osmanagić: Tri kroge okrog hiše

+ + +

Angel s scufanimi krili

Narediti Tri kroge okrog hiše je morda kratkočasno in ničemur zavezano početje, a kljub vsemu pomeni tudi brezsmiselno in brezciljno kroženje. Romanček je naslov sicer dobil na predlog žlahtnice (ki se ji je zdelo nadvse potrebno zmotivirati zbrano širšo družino in v ta namen tudi pišejo nekakšen dokument oziroma dnevnik s skrivnostmi vsakogar od njih, kot da ne bi bile te skrivnosti najbolj skrite ravno pred člani prav te družine), a zaznamuje tudi početje glavne protagonistke. Samske, brez otrok, brez silnih ambicij in morda zato toliko bolj introvertirane in današnjemu času primerno negotove.

V eni sapi namreč prepoznava simptome, ki jih strokovnjak potem prezre in jo sprašuje po morebitni depresivnosti, nato pa znake demotiviranosti in brezvoljnosti prepoznava tudi pri sebi in se ozira na lastni nekoliko zanemarjeni imidž, a že naslednji hip ugotavlja, da je očitno nastopil čas za spremembo. Menda zato, ker se njena pozunanjena agresija očitno prebija navzven in ker je trenutek preloma in odrešitve tako rekoč na dosegu roke. Drugače od okolice se pri tem ne more tolažiti z zdravo prehrano in skrbjo za zunanjost ali z ljubimci. Ločena je od sebe, od bližnjih in še bolj od njihovih brezsmiselnih ritualov, obsojena na večno vračanje banalnega.

Zato je to tudi vsebina romana. Klepeti s prijateljicami, občasna in malo trapasta zasledovanja njihovih ljubimcev, priklicevanje banalnih izpovedi in nasploh življenje drugih – v odsotnosti lastnega. Nič čudnega, da se ji ob tej monotoniji prisanja in prisuklja Tom (njena prva asociacija je ameriški igralec Tom Berenger), skoraj angelsko in brezbrižno izmodreno bitje, ki ga začuda vidijo tudi drugi in ji ga seveda zavidajo. Osebni varuh, tako rekoč, kot je bil Kevin Coster Whitney Houston v filmu Telesni stražar. Ta je kakor iz neke druge dimenzije, flegma, in ko ga ni, ko gre protagonistka na počitnice, si obetamo vsaj kaj žmohtnega in lepljivega v stilu Houellebecqovega Lanzarota, a lezbi se, namesto da bi užgali skupinca, raje ljubosumnostno kregata med sabo.

Pripovedovalka rada ošrvrkne, kaj je ravno prebrala, in vidi se, da ji literarna scena, vsaj kot obstranskemu opazovalcu, ni tuja. A v tem iz fragmentov stkanem prvencu ni opazno kako bohotno literariziranje. Ja, najdemo kakšno o oksimoronih ali metaforah in potem tudi kakšno metaforo, vendar nič zelo udarnega. Zato pa to deprasto in izpraznjeno razpoloženje rahlo rahljajo vloženi komentarji, ki znajo biti dovolj distancirani in lucidni, da vse skupaj deluje kanec humorno. Sicer bi imeli res občutek, da so to le impresije iz depresije in zlagani, kar najširši žlahti prilagojeni dnevnik o najglobljih skrivnostih, v resnici pa o vsakdanjem in monotonem.