Robert Seethaler: Vse življenje

+ + + +

Simfonija vršacev in ledu

»Dlje je vztrajal, kot si je kdaj mislil, da bo zmogel, in na splošno je bil s svojim življenjem kar zadovoljen. Preživel je otroštvo, eno vojno in en plaz.« Naslov romana je pravzaprav kar povzetek; Andreas, rejenec, ki šepa zaradi pretepanja, ki ga je bil v otroštvu deležen od skrbnika, si kupi parcelo, sreča žensko, a jo v njegovi zasilni koči pokoplje plaz, se neuspešno prijavi in ga potem mobilizirajo v vojno, po dolgi poti domov iz ujet-

ništva gradi in vzdržuje žičnice in konča poklicno pot kot gorski vodnik. Potem se mu vse bolj prikazujejo mrtvi in na koncu, ko vidi, da ni zunaj doline zanj nič zanimivega več, obsedi za mizo. To je vse njegovo življenje, sestavljeno iz majhnih dogodkov, naključnih in brezsmiselnih nesreč in nezgod, polno stvari, ki jih vidi, pa jih še ne more razumeti.

Seethaler svojemu klenemu in v gore zaljubljenemu protagonistu, trdemu hribovcu, ki večino časa preživi odljuden in stran od družbenega vrveža, prilagodi tudi slog. Pisanje je minimalistično, popisi so brez čustev, bolj vidimo otopele reakcije zaradi nezmožnosti razumevanja sveta. Andreas je pošten in čudaški, bolj ga privlačijo sončni vzhodi in nočne hoje in bleščanje ledu in prvi sneg kot gostilna ali ženske, čeprav je ljubezen, tisto pravo in ekskluzivno, srečal in izgubil. Celoten roman je prilagojen njegovemu rezoniranju, kot bi nastal zapis o človeški usodi od znotraj, iz njegovega lastnega delnega razumevanja. Vendar v tem ogolelem svetu, ki so mu turistična gneča, do konca in čez opremljeni smučarji in pohodniki ter postopna modernizacija visokogorja tuji in sovražni, ne manjka lepote in skrivnosti. Od začetnega reševanja umirajočega kozjega pastirja, ki se raje iztrga in najde smrt v snegu kot med ljudmi in zdravstveno oskrbo, je narava pred družbo. Hladen svet visokogorja, razmere nad gozdno mejo, prikazne z nejasnim statusom, skoraj prividi in halucinacije, ki izravnavajo preprosti in skromni Andreasov svet, so protipol televiziji, vse bolj permisivni vzgoji in pomehkuženim eksatičnim obiskovalcem gora.

Vse življenje je roman, ki se sprašuje, kako hitro je življenje in zakaj se sprijaznimo s tako visokimi obrati, kot drugo možnost nam ponuja bližnjo preteklost, da bi se bolj zavedeli eksponentnega in komaj umljivega razvoja in prodora tehnologije. Andreas je ljudomrznež, le da njegov življenjski slog in credo nista posledica razočaranja nad civilizacijo in njenimi stranpotmi, temveč pristnega, primarnega in intenzivnega doživljanja narave, snega, gora in odnosa do dela, ki se zadovolji z vsem, kar je nad pragom preživetja.