St Germain: St Germain

2015, Warner

Potem ko je Ludovic Navarre pred dolgimi petnajstimi leti z vmešanjem zvoka delte Misisipija v svojo jazzy housersko žolco zadel terno, je naslednji, sicer neverjetno zapoznel korak jasen. Kaj je bolj bluesovskega, bolj prvinskega od bluesa? Odgovor je en sam: afriški blues. Navarre je na tretjem albumu paradnega projekta St Germain, ki je sooblikoval »francoski zvok« devetdesetih let, posegel po bogati malijski tradiciji in se povezal tudi s tamkajšnjimi glasbeniki. Ter jih pričakovano podložil z nevsiljivimi programiranimi ritmi. Plošček kafanske prenove druge godbe, ki se izgublja v nepregledni množici zbirk »omehčane« paketizacije (zahodno)afriških viž. Popeglana, še preveč ušesu prijetna mantra.