Michel Houellebecq: Lanzarote

Nedolžnost na tujem

V romanu Platforma se je Houellebecq s turizmom – in to spolnim v muslimanski državi in zato toliko bolj izzivalnim, razvratnim, kar ima za udeležene slej ko prej usodne posledice – že ukvarjal. Kot ljubljenec rumenjakarjev je z izginotji in ugibanji, s kontroverznimi izjavami in z očitnim pomanjkanjem dopamina in sploh hormonov sreče seveda zaslovel in vzburkal ljubitelje škandalov in provokacij. Dosledno v tem slogu je spisan tudi roman, ki govori o odločitvi za počitnice na Kanarskih otokih pozimi in nam predstavlja temno ali pa vsaj propagandno prenapihnjeno podobo množičnega turizma.

Ni malo duhovitih potopisov, ki obiskane kraje in navade domorodcev prikazujejo z vso zasluženo distanco in morda celo prežijo na vse tisto drugačno, kar je treba nemudoma in nespravljivo oblatiti ter prikazati nizko stopnjo civiliziranosti vizavi udobju in malo tudi monotonosti doma. Potovanja med orjaškim mrčesom po bornejski vlagi, če ne omenimo s predsodki podprtega kolonialnega potopisja, pa distancirani angleški humor Michaela Palina, ki se neutrudno vozi z vlaki od pola do pola, vse to so predhodniki Lanzarota. Vendar gre cinični in odljudni Francoz še dlje. Njegov ciknjeni um bi zlahka podpisal stavek »nesmiselnost je na začetku zabavna, od neke starosti naprej pa utrudljiva«. Le besedo nesmiselnost bi moral zamenjati s skoraj sinonimno besedo počitnikovanje ali potovanje.

Houellebecqov pripovedovalec namreč vedno najde, kot v kakšnih Sonetih nesreče, kačo pod kamnom in črva v jabolku. Naravni parki so en sam dolgčas in puščoba. Potrebuješ le zanikrno pot, zapornico in hišico za pobiranje vstopnine, pa dobi zabačena krajina nadih ekološkega rezervata. Njegovi sopočitnikovalci so možak, ki ravno konvertira v raeljanstvo, postavni in privlačni lezbični par, pa tudi sicer grejo Houellebecqu na živce turisti in domačini, vulkanska krajina in izpraznjene plaže, napolnjene pa še bolj. Narode in narodnosti Evrope razdela po tem, kako se njihov značaj pokaže na počitnikovanju, in pri tem ne prizanaša ne tujim ne svojemu.

Takšno duhovičenje in zmerjanje lahko postane duhamorno, če ni podkrepljeno z dovolj gnusa pri slikanju odvratnosti, in piscu tokrat uspeva, da v vseh pojavih na udobnem počitnikovanju vedno slej ko prej ugleda svojo notranjost. Čeprav je humor odsoten, pa je treba priznati, da avtorjeva ostrina, njegov smisel za pretiravanje in karikiranje ni brez posmehljivega učinka. Roman je tako ciničen in zakisan popotni dnevnik, ki se spogleduje s fikcijo in poskuša zarezati skozi povrhnjico sveta do njegovega nagnitega bistva, predvsem pa pokazati na razliko med oglaševanim in dejanskim.