Izidor Cankar, Veno Pilon, Alenka Puhar, Irene Mislej: Listi z roba

+ + + + +

Korespondenca med Cankarjem in Pilonom in spremni besedi o v pismih zamolčanem času začetka petdesetih.

Izidor Cankar je bil kulturniška zvezda že pri 25 letih, še v času Avstro-Ogrske. Nekaj zaradi bližine z bratrancem Ivanom, v glavnem pa zaradi razgledanosti in esejističnega stila s pridihom ironije. Med vojnama je bil profesor umetnostne zgodovine na univerzi, pisec umetnostnih študij, prevajalec, navsezadnje duhovnik, ki se je zaljubil in izstopil iz Cerkve, in desetletje ambasador na ameriških celinah. V času nemške okupacije je bil minister jugoslovanske kraljeve vlade v Londonu, se srečal s Titom na Visu 1944, podprl njegovo komunistično gibanje in se vrnil v domovino. In kakšno mesto je dobil ta meščanski Titov podpornik po vojni?

Leta 1950 je bil upokojen s skromno penzijo, vrata univerze so mu bila zaprta, enako pot v Akademijo, odstavili so ga s položaja izdajatelja zbranih del Ivana Cankarja, konfiscirali so mu celo bratrančeva osebna pisma. Postajal je ničla. A kaj je bil razlog? Mož je sprejel partijski režim in mu ni oponiral, imel je le neprijetno navado intelektualca, da je bral tuje časnike in knjige, proučeval buržoazno umetnost in ni ponavljal sloganov novih oblastnikov. Naenkrat mu je ostal edino okno v svet slikar Veno Pilon, ki je bival v Parizu. In zdaj objavljena pisma razkrivajo, kako je prijatelja prosil, naj mu pošlje to in ono knjigo, pol kilograma kave in čaja, kopalke za hčerko, ga prosil za tri žepne koledarčke s svinčnikom, pasto za čevlje, toaletni papir …

Knjiga, ki sega prek osebnih zgodb in izriše mizerni povojni položaj intelektualcev, katerih greh je bil le, da so kulturo prostih kavarniških in periodičnih polemik poskusili živeti tudi v komunističnem režimu.